Triminutni video ‘Yu sen’ predstavlja enega prvih samostojnih del Nevena Korda in video sekcije FV, kreativne skupine, ki je delovala znotraj različnih umetniških disciplin (glasba, gledališče, vizualna umetnost). Zaznamuje ga dokaj rudimentarna kolažirana struktura, ki v novo pomensko in vizualno celoto zahvaljujoč spretni montaži koherentno povezuje skupek najdenih posnetkov; prav nenehna reciklaža uporabljenega materiala je kasneje predstavljala enega ključnih elementov avtorske prakse Nevena Korde. Odnos med zvokom in sliko kot ena najosnovnejših premis (takšne ali drugačne) video produkcije je konstitutivni element formalne in sporočilne vrednosti dela, ki prepriča z ambivalentnostjo in nedorečnostjo svojega sporočila.

‘Yu sen’ torej ni protestno delo, pač pa odraz nazorov tedanje mlade generacije, ki je živela v svetu mitov in legend o junaških prednikih. Primarni material dela sestavljajo filmski zapisi (po vsej verjetnosti del nekega povojnega propagandnega filma), ki prikazujejo takratnega predsednika Josipa Broza Tita v različnih ikoničnih situacijah – nagovarjajočega množico z balkona, pregledujočega postrojene čete ali mahajočega iz avtomobila. Njegov glas je nadomeščen z (očitno) mlajšim interpretom, ki prebira slovenski prevod nagovora na temo ustvarjanja nove, pravičnejše družbe, temelječe na bratstvu, enotnosti in enakosti. Huronski idealizem časa po koncu druge svetovne vojne je v zgodnjih 80. letih iz perspektive tedanje mladine neizbežno izzvenel kot skrajni cinizem, kot izjava oblastnikov, ki so popolnoma izgubili stik z realnostjo. Omenjeno obdobje je namreč zaznamovano s politično in ekonomsko negotovstjo, ki sta sledili smrti Tita in gospodarski krizi. Nekje na polovici videa slavnostni nagovor preglasi pozitivistično naravnana popevka iz 60. let, nakar se podoba politične propagande sprevrže v posnetke akterjev ljubljanske alternativne scene (FV) v zdelanih kleteh študentskega naselja. Militantno podobje poznih 40. let tako postaja neadekvatno glasbeni spremljavi iz cvetočih 60. let, ki v nadaljevanju (verižno) postane neadekvatna mrakobnim vizijam svetobolne mladine v 80. letih. Vsebina tako nakazuje poglede in aspiracije nove generacije, ki je izkazovala neizprosno kritičen odnos do svoje neposredne okolice – to je otopele kulturniške scene mesta Ljubljane, v katerem je z veliko mero idealizma začela orati ledino nove neodvisne ustvarjalnosti. Na način samoafirmacije je prikazana specifična subkulturna scena, njihova ikonografija, medsebojni odnosi in neomajnost v obrambi njihovega kretivnega vrta. Video je namreč bliskovito (od leta 1982 naprej) postal eden poglavitnih izraznih medijev, ki je v dialogu z ostalimi disciplinami pogosto tvoril celostne kolektivne umetnine kot so multimedijske gledališke predstave, zvočno-viizualni perfromansi in koncerti ali klubski večeri, pospremljeni z večkanalnimi video instalacijami. Produkcija dela ‘Yu sen’, ki je bila izvedena na neprofesionalni, improvizirani opremi, odraža čas, ko je video postal nekoliko dostopnejši širšim množicam (do začetka 80. let je bilo mogoče naprednejšo video produkcijo ustvarjati le pod okriljem televizijskih studijev). To dejstvo botruje tudi dokaj bazični rabi video jezika, ki je tukaj omejena zlasti na rez in dinamično razmrje med zvokom in sliko. Video v tem primeru ni nastajal v želji po ustvarjanju likovnih učinkov, pač pa temelji na povsem drugačnih predpostavkah – reciklaži filmskega materiala, vsebinski manipulaciji pobobe ter performativnemu nastopu njegovih snovalcev in akterjev. Pristop je v tem primeru zastavljen precej bolj teatrsko kot likovno. ‘Yu sen’ nakazuje avtorski razvoj Nevena Korde, ki se je tudi kasneje (skozi 80. in 90. leta) posluževal sorodnih načinov delovanja in ustvarjanja, a so ti postali tako tehnično naprednejši kot konceptualno vse bolj izostreni. Neskončno reciklažo podobe je namreč moč zaznati skozi celoten njegov opus: rabo najdenih posnetkov je često uporabljal pri vizualnem segmentu skupine Borghesia (Tako mladi) kot tudi video filmov iz 90.let (Zbiralci peska, Autobus). Tovrstna poetika je Nevena Kordo po letu 2000 pripeljala do povsem drugačnega pristopa, ki se vse bolj usmerja v avtonomnost čiste video podobe ter gledalčeve interakcije z njo, obenem pa sta v nekoliko spremenjni obliki ostala aktualna tudi performativnost (solo nastopi avtorja) ter tatralnost (avtor v vlogi režiserja gledališko-plesnih predstav).