Video je bil že od začetka orodje, katerega rabe so bile raznovrstne. Danes to morda velja bolj kakor kdaj prej. Sprva so napovedovali, da bo zamenjal starejše, klasične tehnike in izrazna sredstva. Sčasoma so se v video naselile razno razne oblike umetnosti in kulture, od slikarstva in kiparstva, akcij in performansa, do glasbe in popularne kulture. Video pa je postal nepogrešljiv element umetniških praks, kot »umetniška dokumentacija« pa tudi edini manifestativni/predstavitveni material in hkrati produkt umetniškega/raziskovalnega procesa. Video je zasedel domala vsa polja ustvarjanja in prezentacije. Danes tako rekoč ni več razstave brez monitorjev in projekcijskih platen, video podobe iz različnih (analognih in digitalnih) nosilcev pulzirajo in migotajo na vse mogočih površinah po razstavnih prostorih galerij in muzejev.
Neven Korda, Preprosto lepo / Simply Beautiful, 2012
Projiciranje svetlobe in podob in ustvarjanje t. i. projekcijskega prostora pa ima konkretno zgodovino. Najprej so filmske projekcije prišle v gledališča in razgradile tradicionalni gledališki prostor in čas (npr. »Totalni teater« Walterja Gropiusa v 20. letih 20. stoletja). Sredi 60. in v 70. letih prejšnjega stoletja, v zlati dobi eksperimentalnega 16 mm in Super8 filma, so nastale prve »kinematografske instalacije« v okviru »razširjenega kina«, ki je bil del gibanja »razširjene umetnosti«. V osemdesetih letih pa so filmske projektorje zamenjali tricevni (RGB) video projektorji, pozneje pa še bolj kakovostni projektorji: LCD (liquid crystal display) in DLP (digital light processor).
Vizualni umetniki lahko delajo z več (multiple) projekcijami v sozvočju z obdajajočim prostorom in objekti v njem, lahko pa posebej zanje zgradijo gledalnice v obliki »črne kocke«. V prvem primeru umetnike zanima razmerje med podobami, časom, prostorom in gledalcem, ki se znajde v njih. Zamajejo fizični prostor in razgradijo linearni čas ter obiskovalcu dodelijo pomembno vlogo protagonista. Učinku stereometričnih in sekajočih svetlobnih žarkov in gibajočih se senc posvetijo enako pozornost kakor podobam, ki se tvorijo in prekrivajo na različnih, ne nujno ploskih in omejenih podlagah. V drugem primeru bolj ali manj uprizarjajo diegetski prostor kina, brez interakcije ali neposredne izkušnje.
Vendar pa produkcijski proces in prezentacijski format nista nujno enoznačno povezana. Včasih je vloga interakcije ali neposredne izkušnje vpisana v samo produkcijo in drugič se produkcijski proces dogaja v realnem času prezentacije. Se konstruira in hkrati prikazuje pred očmi in za nogami obiskovalcev, se izgrajuje in razgrajuje. Vse s pomočjo teme in svetlobe, raznoraznih naprav in umetnika, ki jih krmili. Z nemajhno pomočjo elektrike. BB
