Kronologija Video obrata

V središče zanimanja projekta Video obrat je postavljena t.i. eksperimentalna praksa znotraj medijske umetnosti, ki zaobjema tiste avtorje, ki izhajajo iz širšega področja umetniškega videa. Da bo definicija natančnejša, moramo omenjene (eksperimentalne) avtorje označiti kot tiste, ki so video začeli dojemati kot izrazno sredstvo nove umetniške kreativnosti s tem ko so raziskovali izrazne možnosti znotraj samega medija.
Na tem mestu se ni mogoče izogniti vzporednicam in aluzijam na film – kot starejšo in predhodno (in vseskozi vzporedno delujočo) obliko polja gibljivih slik, ki je prav tako vseskozi prehajala v polje likovne umetnosti. Distinkcija med narativnim in eksperimentalnim filmom je namreč v osnovi zelo sorodna vprašanju rabe gibljivih slik v likovnem kontekstu. Znotraj filmske zgodovine se je v 60. in 70. letih pojavil žanr razširjenega kina (expanded cinema), ki je filmsko podobo prenesel iz linearne (nujno enokanalne) pripovedi v povsem odprto obliko, temelječo na formalnem raziskovanju slike in posledično njenem večplastnem dojemanju; dela, označena kot razširjeni kino, so tako ponujala različne metode uprizarjanja filma kot performativnega akta, kot objekta ali kot razčlenjene in manipulirane zgodbe; pogoste so bile večkanalne projekcije, multiple ekspozicije filmske slike, eksperimenti s filmskim trakom, prikazi lastnosti filmskega traku in vseh njegovih nepopolnosti. Tako je polje razširjenega kina omogočalo eksperimentiranje z obstoječo tehnologijo v želji po večplastnem dojemanju prikazanih vsebin (projekcije so bile neredko performativni akt), skozi katerega se je izkazoval tudi napredek tehnologije in preprosto duh tedanjega časa. Tovrstna forma filma je bila podobno kot kasneje (oziroma istočasno) video instalacija razpršena in ne nujno omejena na zgolj eno samo projekcijsko površino. Ob tem pa so seveda sobivale tudi druge oblike umetniškega filma, ki so odklon od konvencionalne filmske pripovedi izražale skozi drugačne formalne in pomenske strukture. Continue reading

Interview with Neven Korda: Pleasure in Discipline

Interviewed by: Nika Grabar

The video Discipline was created as a part of Borghesia’s music video series. The series is entitled The Triumph of Desire, which clearly refers to Leni Riefenstahl’s Triumph of the Will. Why did you choose such a title and how did you refer to the film?

Indeed, The Triumph of Desire is my title and it does refer to Riefenstahl, but on the other hand, it refers especially to the situation in which these videos were made. I made some parts of it after I was no longer part of Borghesia. Approximately six months after the break-up of the band, I chewed on The Triumph of Desire music video collection. I wanted to create a whole, and suddenly everything went down the drain. Despite this, I wanted
to realise the project. The videos were made, which for me meant that a desire had triumphed. Hence, the title – The Triumph of Desire. The video series was then released in an edition of approximately 300 copies. The premiere took place at Kinodvor, then Kino Sloga, which still screened pornographic films. But it was the only cinema with a cinema video projector.

ENGLISH: Interview with Neven Korda Pleasure in Discipline (pdf)

SLOVENE: Intervju z Nevenom Kordo Užitek v disciplini (pdf)

The interview was first published in April 2012 in the book entitled From Consideration to Commitment: Art in Critical Confrontation to Society (Belgrade, Ljubljana, Skopje, Zagreb: 1990-2010) co-edited by SCCA-Ljubljana.

 

Platforma za sodelovanje, procesualnost in igro

Pogovor o razstavi s sodelujočimi umetniki (Miha Vipotnik, Neven Korda, Marko Košnik) je bil usmerjen v konceptualizacijo razstavno-raziskovalnega projekta Video obrat kot celota. Miha Vipotnik je svoja izhodiščna vprašanja/točke zanimanja definiral kot: sekvenčnost, dramaturški zaplet v prostoru, dnevna in nočna skušnja v galeriji, spreminjajoči se prostor, odprtje kot del procesa postavljanja, materija vs. Signal, usmerjen in sferičen pogled, tematska razdelitev razstavljanja (performativni dnevi in razstavni dnevi). Marko Košnik je predlagal, da se njegov prispevek osredotoči na bazično, manifestativno pojavitev, ki sploh nima medija. Neven Korda pa je med izbranimi umetniki kot povezovalno točko označil vzpostavitev režiserskega pogleda. Omenil je, da jim je kot umetnikom skupno krmiljenje signalov in režiranje. Kot osnovo in začetni impulz pa je omenil SCCA-jevo Postajo DIVA, digitalni video arhiv. Sestanek, ki se je vrtel okrog avtorskih poetik sodelujočih umetnikov, pa tudi kuratorskega pristopa v t.i. odprt galerijski prostor, je projekt usmeril na njegov začetek/izhodišče – v Postajo DIVA. Projekt je vzpostavitev platforme za sodelovanje, procesualnost in igro. Skupne točke umetnikov so krmiljenje signalov in režiranje. Eksperiment pa je/rezultira kot poetični prostor, socialna struktura in produkcijska razmerja, dramaturška zaostritev, emocionalni out put, družbeni presežek. Kuratorska ekipa pa bo za vnaprej natančneje definirala izhodišča za projekt oz. sodelovanje.