V središče zanimanja projekta Video obrat je postavljena t.i. eksperimentalna praksa znotraj medijske umetnosti, ki zaobjema tiste avtorje, ki izhajajo iz širšega področja umetniškega videa. Da bo definicija natančnejša, moramo omenjene (eksperimentalne) avtorje označiti kot tiste, ki so video začeli dojemati kot izrazno sredstvo nove umetniške kreativnosti s tem ko so raziskovali izrazne možnosti znotraj samega medija.
Na tem mestu se ni mogoče izogniti vzporednicam in aluzijam na film – kot starejšo in predhodno (in vseskozi vzporedno delujočo) obliko polja gibljivih slik, ki je prav tako vseskozi prehajala v polje likovne umetnosti. Distinkcija med narativnim in eksperimentalnim filmom je namreč v osnovi zelo sorodna vprašanju rabe gibljivih slik v likovnem kontekstu. Znotraj filmske zgodovine se je v 60. in 70. letih pojavil žanr razširjenega kina (expanded cinema), ki je filmsko podobo prenesel iz linearne (nujno enokanalne) pripovedi v povsem odprto obliko, temelječo na formalnem raziskovanju slike in posledično njenem večplastnem dojemanju; dela, označena kot razširjeni kino, so tako ponujala različne metode uprizarjanja filma kot performativnega akta, kot objekta ali kot razčlenjene in manipulirane zgodbe; pogoste so bile večkanalne projekcije, multiple ekspozicije filmske slike, eksperimenti s filmskim trakom, prikazi lastnosti filmskega traku in vseh njegovih nepopolnosti. Tako je polje razširjenega kina omogočalo eksperimentiranje z obstoječo tehnologijo v želji po večplastnem dojemanju prikazanih vsebin (projekcije so bile neredko performativni akt), skozi katerega se je izkazoval tudi napredek tehnologije in preprosto duh tedanjega časa. Tovrstna forma filma je bila podobno kot kasneje (oziroma istočasno) video instalacija razpršena in ne nujno omejena na zgolj eno samo projekcijsko površino. Ob tem pa so seveda sobivale tudi druge oblike umetniškega filma, ki so odklon od konvencionalne filmske pripovedi izražale skozi drugačne formalne in pomenske strukture. Continue reading
Monthly Archives: October 2012
Aesthetics of the Television Image
The aesthetics of the television is innate for those born in the 1970s. This is the TV generation that was faced with the dynamics and manipulative potential of video images. One of my earliest memories are rock music videos that have been broadcast on the public television; this was a now unknown (memory is unreliable) stylised video recorded in a studio that introduced different levels of post-production such as layering and solarisation, characteristic also for autonomous (experimental) video. It allowed the overflow, abstraction and stylisation of the moving images, which has always triggered associations on the TV. Likewise, exactly this era of 70s and 80s represented the years when TV studios presented a domicile (or at least aspiration) for many video artists who have detected the mass media as a creative platform and a possibility for ideological exploitation. They founded the “aesthetics of television” that does not represent a creative challenge for the TV generation. Video has changed substantially. MC
[Slovene version] Continue reading
Jožef Petkovšek: Home (X-Ray Scan)
Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia has kindly sent us an X-Ray Scan of Jožef Petkovšek infamous painting for the use and research in the context of Miha Vipotnik’s reconstruction of the uncanny situation of the home.
Projekcijska umetnost
Video je bil že od začetka orodje, katerega rabe so bile raznovrstne. Danes to morda velja bolj kakor kdaj prej. Sprva so napovedovali, da bo zamenjal starejše, klasične tehnike in izrazna sredstva. Sčasoma so se v video naselile razno razne oblike umetnosti in kulture, od slikarstva in kiparstva, akcij in performansa, do glasbe in popularne kulture. Video pa je postal nepogrešljiv element umetniških praks, kot »umetniška dokumentacija« pa tudi edini manifestativni/predstavitveni material in hkrati produkt umetniškega/raziskovalnega procesa. Video je zasedel domala vsa polja ustvarjanja in prezentacije. Danes tako rekoč ni več razstave brez monitorjev in projekcijskih platen, video podobe iz različnih (analognih in digitalnih) nosilcev pulzirajo in migotajo na vse mogočih površinah po razstavnih prostorih galerij in muzejev.
Neven Korda, Preprosto lepo / Simply Beautiful, 2012
Projiciranje svetlobe in podob in ustvarjanje t. i. projekcijskega prostora pa ima konkretno zgodovino. Najprej so filmske projekcije prišle v gledališča in razgradile tradicionalni gledališki prostor in čas (npr. »Totalni teater« Walterja Gropiusa v 20. letih 20. stoletja). Sredi 60. in v 70. letih prejšnjega stoletja, v zlati dobi eksperimentalnega 16 mm in Super8 filma, so nastale prve »kinematografske instalacije« v okviru »razširjenega kina«, ki je bil del gibanja »razširjene umetnosti«. V osemdesetih letih pa so filmske projektorje zamenjali tricevni (RGB) video projektorji, pozneje pa še bolj kakovostni projektorji: LCD (liquid crystal display) in DLP (digital light processor).
Vizualni umetniki lahko delajo z več (multiple) projekcijami v sozvočju z obdajajočim prostorom in objekti v njem, lahko pa posebej zanje zgradijo gledalnice v obliki »črne kocke«. V prvem primeru umetnike zanima razmerje med podobami, časom, prostorom in gledalcem, ki se znajde v njih. Zamajejo fizični prostor in razgradijo linearni čas ter obiskovalcu dodelijo pomembno vlogo protagonista. Učinku stereometričnih in sekajočih svetlobnih žarkov in gibajočih se senc posvetijo enako pozornost kakor podobam, ki se tvorijo in prekrivajo na različnih, ne nujno ploskih in omejenih podlagah. V drugem primeru bolj ali manj uprizarjajo diegetski prostor kina, brez interakcije ali neposredne izkušnje.
Vendar pa produkcijski proces in prezentacijski format nista nujno enoznačno povezana. Včasih je vloga interakcije ali neposredne izkušnje vpisana v samo produkcijo in drugič se produkcijski proces dogaja v realnem času prezentacije. Se konstruira in hkrati prikazuje pred očmi in za nogami obiskovalcev, se izgrajuje in razgrajuje. Vse s pomočjo teme in svetlobe, raznoraznih naprav in umetnika, ki jih krmili. Z nemajhno pomočjo elektrike. BB
New Narration
Video creates narration from various standing points and in the context of different identities of their producers. It may tell a story like a film, and may be produced in the context of long-established ways of production and collaboration by a long string of colleagues. Video artist then plays the role similar to a film director. However, video may also tell a story quite remote to the verified processes of film production. In such a case, the video producer finds oneself on the margin of production and/or often amid the alternative scene. Video artist becomes the sole creator (auteur) and holder of artistic practice. Nowadays, video art also occurs beyond the (pre-determined) production identities and beyond (conventional) use of technology. Modern graphical programming environments for audio, video and graphics manipulation (e.g. Isadora or Pure Data) and their control protocols offer a creative impulse to the video artists, by which they create a new narration. Some examples of such narrations may be noticed in the works (video ambiences and performances) by Neven Korda. DD
