Jeseni 1991 je JLA zapustila Slovenijo. Vojašnice so bile nenadoma prazne, zamisel o multikulturnem centru v bivšem štabu pa je postala več kot samo realna. Mreža za Metelkovo se je v letu 1991 povsem posvetila neposrednemu, s pomočjo množičnih občil pa tudi javnemu dialogu z ustreznimi institucijami, da bi tudi formalno pridobila izpraznjene prostore. Uradno vlogo za pridobitev vojašnice ob Metelkovi ulici je Mreža posredovala ustreznim naslovom dne 15.11.1991. V letu 1992 je bil program Mreže uvrščen v gradiva in končno tudi v sklepe vseh ustreznih mestnih, državnih, strokovnih in upravnih služb. Na osnovi tako doseženega soglasja med političnimi odločevalci, se je Mreža za Metelkovo lotila stvarnega načrtovanja na obljubljeni lokaciji. Z delom je začela na severnem koncu vojašnice, ki vključuje več stavb v nekdanji zaledni bazi kasarne (Šola, Pešci, Lovci, Hangar, Hlev, Garaže, Zapori). Dokončno namembnost, ki opredeljuje program Mreže v severnem delu vojašnice, sta Mesto Ljubljana in Vlada RS določili 3.4.1992. Mreža je takoj nato ustreznim službam poslala prošnjo za stalno dovolilnico za pregled objektov. To dovolilnico je 29.5.1992 tudi dobila. Od tedaj so skupine potencialnih uporabnikov prostorov - članov Mreže - objekte redno obiskovale in načrtovale podrobno prostorsko razdelitev v stavbah. Vse je kazalo, da severni del kasarne prehaja v roke ustvarjalcem in ustvarjalkam Mreže za Metelkovo po normalni in legalni poti. V tem času so posamezniki v Mreži začeli postavljati temelje za informacijsko in dokumentacijsko službo (INDOK), definirali so programske, koprodukcijske in promocijske cilje, večino časa pa so posvetili prostorskim simulacijam na tedaj znanih kvadraturah severnega dela. Ni odveč, če se spomnimo na fanzin in kasneje revijo Emzin, ki je postajala iz številke v številko bolj samostojna in kvalitetnejša. Obenem so člani Mreže pripravljali temelje za novo organizacijsko obliko, ki bi bila za samo-upravljanje dejavnosti in objektov primernejša, bolj organizirana in bolj demokratična. Pripravili so projekt oblikovanja zavoda, skupščina pa je kasneje odločitev o ustanovitvi zavoda tudi formalno potrdila. To so bili zametki zavoda RETINA. Zaskrbljenost zaradi pričakovane realizacije dotlej sprejetih sklepov so člani Mreže izrazili na skupščini društva 30.6.1993: "Večina delegatov je soglašala s serijo akcij, ki bi bile vezane na pridobitev prostorov oziroma vselitev vanje do septembra 1993". Mreža ni želela prepustiti prostorov še eni uničevalni zimi in je od mestnih oblasti zahtevala, da ji omogoči vselitev že jeseni 1993. Če do tega ne bi prišlo po legalni poti, so člani društva kot možno rešitev predvidevali tudi zasedbo lokacije. V zvezi s tem se je oblikovala neformalna akcijska skupina, ki je nato delovala skozi celo poletje 1993. Aktivnosti te skupine so dobro dokumentirane in so bile zgoščeno predstavljene na tiskovni konferenci 2.9.1993. Tiskovna konferenca je potekala - kje drugje kot - na Metelkovi ulici. Tedaj se je prvič zgodilo, da miličniki niso smeli odpreti vrat kasarne. Mreža je od mestnih oblasti zahtevala odgovore - ki so prišli 9.9.1993. Tistega dne se je začelo - naročeno s strani mestne vlade - vandalsko rušenje nekaterih objektov v severnem delu kasarne. 10.9.1993 je skupina približno 200 samoorganiziranih ljudi ponoči zasedla severni del vojašnice. Od zasedbe dalje so potekala redna dnevna, kasneje pa tedenska forumska srečanja, na katerih so imeli besedo vsi prisotni. Po enem tednu je mestna vlada sprejela pravno nevzdržen sklep o odklopu elektrike, kmalu nato pa tudi vode. Samo v prvih mesecih do konca leta 1993 se je na Metelkovi zvrstilo kakih dvesto kulturnih prireditev, od likovnih razstav, koncertov, literarnih večerov, do gledaliških predstav in nastopov številnih znanih oseb v ciklusu "1001 noč na Metelkovi". Naseljevanje prostorov je usmerjala t.i. Skupina za harmoniziranje prostorskih interesov, ki naj bi poskrbela, da bi naseljevanje prostorov kljub kaotični situaciji potekalo pod kontrolo in da bi se čimbolj približalo predhodno načrtovani razdelitvi. Osnovno izhodišče je bilo, da nobena naselitev ni dokončna in trajna. Ključni trenutek, ki je vodil v organizacijsko krizo na Metelkovi in v kasnejše precej depresivno stanje, je nastopil decembra 1993. Zmanjkalo je energije, prišlo je do apatije, mnogi so z Metelkove odšli, nekateri jezni, drugi razočarani, tretji utrujeni. Na drugi strani je zaradi nemogočih pogojev (delo in življenje v temi in mrazu) prihajalo do vandalizma, kraj in vlomov. Na Metelkovi so se prek zime obdržale le redke dejavnosti, kljub vsemu pa so se nekatere med njimi celo okrepile in obnovile (na primer Channel Zero). V takem vzdušju je bila 11.1.1994 sklicana nova razširjena skupščina Mreže za Metelkovo. Ta je zbrala le toliko energije, da je razpustila svoje formalno telo, redefinirala članstvo, izvolila novega predsednika ter se odločila, da na novo formirana Mreža soustanovi zavod RETINA. Ustanavljanju Retine sta se pridružili še društvi KUD France Prešeren in Društvo za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela. Retina naj bi najprej pomagala urediti stanje na Metelkovi in nato postala nekakšen servis za nevladne organizacije. Poletje 1994 je na Metelkovo prineslo novo, najbrž usodno odločitev Vlade RS. Južni, nezasedeni del vojašnice so namenili Ministrstvu za kulturo, in sicer za programe Slovenskega etnografskega muzeja, za Narodni muzej, Moderno galerijo, Upravo RS za varovanje naravne in kulturne dediščine. Eno stavbo je namenila programom t.i. neinstitucionalne kulture (Metelkova 6). To dejstvo je zamisel o spreminjanju bivšega štaba vojske v kulturni center izpopolnilo na najboljši možen način. Metelkova je postala center, ki v svojem potencialu priča o kulturni dediščini, obenem pa odpira prostor današnje ustvarjalnosti. V tem času so volitve v Ljubljani konec leta 1994 prinesle v mestno upravo zasedbo, ki je kasneje z majhnimi, a zanesljivimi koraki tudi severni, zasedeni del Metelkove postopoma začela urejati. Prav zato so se metelkovci toliko bolj potrudili ter v eno leto trajajočem javnem in odprtem procesu izdelali raz-vojni načrt za Metelkovo, ki ga je izdal zavod Retina v knjižni obliki. Razvojni načrt je vseboval tako programske rešitve za posamezne stavbe kot spremne programe: okolju prijazno načrtovanje v smislu urbane ekologije, kooperative in javna dela kot možnost samozaposlovanja in s tem odpiranja novih delovnih mest, oblikovali pa so tudi ustavo oziroma osnovna načela, po katerih naj bi se ustvarjalci ravnali na Metelkovi in s tem zagotovili, da bo varovana pravica do različnosti in svobode ustvarjalnosti. V letu 1995 so župan MOL, metelkovci in Retina podpisali Protokol o urejanju razmer na Metelkovi in se tako dogovorili, da bodo uredili najemne odnose, predvsem pa umetnicam in umetnikom zagotovili normalne pogoje za delo ter čim prej uredili priklope vode in električne energije. Na osnovi programa Mreže za Metelkovo, sklepov mestne skupščine iz leta 1993 in podpisanega Protokola, je mestni svet iz proračuna za leto 1995 namenil tudi prva sredstva za obnovo severnega dela vojašnice. Obenem so vsi izbrani uporabniki južnega dela vojašnice z Ministrstvom za kulturo še uredili pogodbene odnose in v drugi polovici leta so se začele priprave za prve adaptacije. Medtem so v severnem delu vojašnice ves čas in brez prestanka s kulturnim programom vztrajale številne skupine, posameznice in posamezniki, ki so s tem dokazovali, da Metelkovo potrebujejo in jo znajo uporabiti. Od zasedbe naprej so delovali različni klubi, prireditvene dvorane, številni ateljeji, vadbeni prostori in galerije v bivšem zaporu, ki je občasno gostom služil tudi kot "hotel". V eni od stavb je svoj dom našla manjša skupina t.i. squaterjev. Voda in elektrika, kasneje pa tudi telefonija, so na Metelkovo pritekli natančno po treh letih - septembra 1996, ko je bila končana obnova prve stavbe "Lovci" v severnem delu vojašnice. Tja so se po kratki izselitvi legalno naselila društva, ki tvorijo t.i. ženski center, sekciji gejev in lezbijk (danes gejevski klub Tiffany in lezbični klub Monokel) ter skupina Youth Handicaped Deprivileged. Takoj za tem sta električno energijo in vodo dobili tudi osrednji prireditveni dvorani na Metelkovi: Gala Hala in Channel Zero, klub v stavbi "Pešci". Ob tem sta Slovenski etnografski muzej in zavod Retina obnavljala vsak svojo hišo v južnem delu Metelkove. Stavbi sta bili za vselitev pripravljeni v začetku leta 1997. Metelkova je tako postala urbani kulturni center nacionalnega in mestnega pomena, vsi akterji pa so se znašli pred povsem novim, ključnim vprašanjem: kako iz prostora, ki je nastajal ob neutrudnem vztrajanju mlajših generacij kulturnih ustvarjalk in ustvarjalcev in ki so ga zaznamovali tako vandalizem vojske kot tudi vandalizem civilne, "demokratične" oblasti in vandalizem ulice oziroma urbanega središča, v trenutku, ko so se na Metelkovi (do)končno zasidrale prve kulturno umetniške produkcije in institucije, dejansko preplesti duha preteklosti s potenciali sedanjosti in oblikovati mesto, ki bo svobodno in jasno pričalo o času, prostoru in ljudeh, ter s tem vabilo v dialog in neposredno srečanje ljudi v bližnjem in daljnem sosedstvu. (vir: