Pri pogovoru so sodelovali: Nataša Prosenc Stearns, Jasna Hribernik, Aldo Ivančić, Varja Močnik, Hanna A. W. Slak
Pogovor sta vodila: Barbara Borčić, Jurij Meden

Projekcije:

Omnibus št. 1: video art
Smrt Sokrata/Sojenje Sokratu (Death of Socrates/The Trial of Socrates

N. Prosenc Stearns, M. Basso, J. Beckhardt, J. Berry, N. Buchanan, J. Church, S. Elam, S. Gill, T. Grace, J. Hribernik, A. D. Irvine, N. Kiang, R. Kobayashi, K. Kuhne, Z. Lenardič, A. Libri, P. Marescotti, D. O'Brien, W. Romeo, M. Romero, Y. Stanchev, W. Stiner, W. Zane
produkcija: Kanalya Pictures, ZDA, 2010, 84 min.

Omnibus št. 2: glasbeni video
Bast: Burn Out                 

Z. Alajbegović, N. Korda, M. Simić, S. Brljević, E. Kugler, J. Janša, V. Jemeršič, I. Štromajer, H. Rag, M. Gržinić in A. Šmid, K. Saksida
produkcija: Aksioma, 2003, 11 x 20 sec.

Omnibus št. 3: igrani film
Desperado Tonic                                                                                                                                                                               B. Petkovič, V. Močnik, H. A.W. Slak, Z. Živulović
produkcija: Vertigo / Emotionfilm, 2004, 35mm, barvni, 71 min.

več

Razmerje med performansom in videom lahko shematično ponazorimo s štirimi osnovnimi pristopi: 1) video kot dokument performansa, 2) video kot del performansa/performans kot del videa, 3) (video) performans, izveden samo za kamero in 4) video, ki s svojimi izraznimi in tehnološkimi možnostmi šele ustvari performans. Video kot gibljiva in časovna umetnost se je v razmerju s statično fotografijo zdel primernejše orodje za dokumentiranje teh fluidnih in efemernih oblik umetniškega izražanja, vezanih na čas. V razmerju do filma je nova video tehnologija omogočala snemanje in predvajanje v realnem času in v dejanski dolžini trajanja performansa in s tem vključenost občinstva, pa tudi raznolike posege v sam dogodek in naknadno manipulacijo posnetkov.

Najbolj konstruktivno razmerje med videom in performansom predstavljajo projekti, ki povezujejo proces strukturirane in izkustvene performativne situacije s formalnim raziskovanjem video jezika in z elektronskim eksperimentiranjem ter razvijajo razsežnosti videa, ki pripadajo slikarski in performativni procesualnosti, ali pa tisti, v katerih je video že vključen kot konstitutivni del dogajanja in spodbujevalec naracije. Vrsta umetnikov pa izvaja performanse v zasebnem kontekstu in jih beleži na kamero ali pa na podlagi lastnih javnih performansov izdela dokument ali umetniški video. več

Jasna Jernejšek, sodelavka SCCA-Ljubljana v letu 2013 pri spletnem in fizičnem video arhivu Postaja DIVA, je naslov izbora vzela iz videa Mihe Vipotnika Lenora, ki metaforično naslavlja načine, na katere različni ustvarjalci tematizirajo za človeka nerazrešljiv paradoks smrti ali »uganko smrti« kot jo imenuje Hans Belting. Ideja o smrti, ki presega biološko končnost telesa, sestavlja kompleksen preplet procesov, družbeno sprejemljivih vedenj, pričakovanj, verovanj, ritualov in vsakodnevnih praks, ki sestavljajo kulturne definicije smrti.

Ne glede na vse kulturne definicije smrti in »opremljenosti« posameznika/ice za »primere« smrti pa je soočanje s smrtjo, svojo lastno ali smrtjo drugega, predvsem zelo osebno doživetje, ki sproža številna (eksistencialna) vprašanja in pogosto prinaša krizo smisla. Kako se nas dotakne smrt (ljubljenega) drugega? Je mogoča smrt brez življenja in obratno, ali je mogoče življenje brez smrti? Kako misliti lastno smrt? Kako videti lastno smrt – ta nemogoči pogled, ki je istočasno vir premnogih fantazij? S podobnimi vprašanji se spopadajo tudi izbrani umetniki in umetnice. Pri tem ne podajajo enoznačnih odgovorov, temveč predvsem na lasten izrazen način reflektirajo svoja osebna doživljanja.

Več: Bogdaj mrličem spat na Videospottingu

Video je v likovni umetnosti napovedal razkrajanje v naprej določenih formatov in pozicij gledanja, ki so v zadnjih petnajstih letih stopili v "totalni" prostor. Z video projiciranjem spreminjamo skoraj katero koli površino v dinamični video ekran.

Marko Batista, Boštjan Čadež: Timing Diagrams, Stara elektrarna, Produkcija: Aksioma, 2011

________________________________________________________________

Ida Hiršenfelder, umetnostna kritičarka, teoretičarka medijskih umetnosti, kustosinja in članica Postaje DIVA, bo spregovorila o video prostoru.

Marko A. Kovačič, TV objekti, instalacija, 1990. Foto: Bojan Salaj

Med predavanjem si bomo ogledali tudi kakšen odlomek iz del umetnikov, ki jih lahko razporedimo v različne žanre: TV objekt, motnja in signal, umetnik v TV studiu, TV studio v galeriji, TV projekti, spletna TV, interaktivna TV, frekvenca.

Predavanje je nastalo na podlagi teksta za katalog ob razstavi Zabavaj meMestne galerije Ljubljana.

Barbara Borčić
Umetnostna zgodovinarka, študirala medijske študije in antropologijo na ISH (Institutum Studiorum Humanitatis – Fakulteta za podiplomski humanistični študij) v Ljubljani. Direktorica Zavoda za sodobno umetnost SCCA−Ljubljana. Na področju sodobne umetnosti deluje kot kustosinja, publicistka in urednica.

Fotografije z dogodka
Foto: Matej Vidmar

TransDance 13: Oblivion and Resistance

Tokratna edicija festivala TransDance 13 ima naslov Oblivion and Resistance in se osredotoča na vprašanja performansa in akcij, ki temeljijo na uporabi telesa, ustvarjanja režimov gledanja, predstavljanja in posredovanja, arhivov in monopola, brisanja spomina in pozabe.

Na festivalu predstavljamo video program Zasebljenje plesa, v katerega so vključeni umetniki in umetnice:

Ana Čigon, Brezčasnost / Timelessness, 20′, 2008
Apolonija Šušteršič, Kees van Zelst, Entrance de Singel, 5′ 50”, 1997
Maja Slavec, Revaluation (krajša verzija), 5′, 2008
Evelin Stermitz, Inside the Outside, 5′ 33”, 2006
Neven Korda, Odmevi / Echoes, 5′ Aksioma – Zavod za sodobno umetnost, Ljubljana, 2009
Maja Smrekar, Repeating Coincidence, 3'42'', 2009
Zemira Alajbegović, Vortex, 4′ 5” TV Slovenija, 2000
Ana Čigon, One More Kick, 4′ 35” 2009
Sašo Vrabič, Santa (krajša verzija), 3′ 32”, 2001

VEČ:

TransDance 13

Zasebljenje plesa na Videospottingu

Mešana tehnika / Mixed Media

Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana
Odprtje: četrtek, 3. oktober 2013, ob 19.30 do 11. oktober 2013

Leta 2006 je z naslovom Ameriške zgodbe postavila razstavo in predstavila svoja video dela in instalacije. Od takrat je naredila tudi že nekaj celovečernih filmov in bila pobudnica omnibusa Sokratova smrt, v katerem je sodelovalo 23 mednarodnih filmskih in video avtorjev. Pri nas ga bomo premierno videli drugo leto in se pogovorili tudi o tem posebnem medijskem žanru. Svoje umetniško delo pogosto predstavlja na mednarodnih razstavah in festivalih, s projekcijami in predstavitvami pa gostuje zlasti po ameriških galerijah in univerzah. Lani je bila gostja Evropske prestolnice kulture v Mariboru; sodelovala je na skupinski razstavi Skoraj pomlad. 100 let slovenske umetnosti in postavila video instalacijo Zasip v bastiji Pokrajinskega muzeja Maribor. Nataša Prosenc Stearns že dolga leta živi in dela v Los Angelesu in je bolj redko navzoča v slovenskem prostoru. Zavod SCCA-Ljubljana pa z njo ohranja intenzivne stike. Njeni videi so vključeni v Postajo DIVA in uvrščeni v programeVideospotting, bila pa je ena zgodnejših gostij v Projektni sobi SCCA.

Trenutno sodeluje na razstavi S črto čez črko, projektom SCCA v Galeriji Vžigalica. Njen film Čakalnica je na tej razstavi doživel slovensko premiero, še več njenih del pa bo na razstavi in dogodku v Projektni sobi SCCA, z odprtjem včetrtek, 3. oktobra 2013, ob 19.30.

12 dolgočasnih pesmi so vizualni materiali, zloženi v krajše narativne strukture. Izhajali so sukcesivno, v elektronski obliki, od januarja do decembra 2007. Avtor Dejan Habicht bo na predavateljskem performansu predstavil, kako "kratkočasne" so pesmi danes.

Documentatacija predavateljskega performansa.

S črto čez črko

5. 9.–13. 10. 2013
Galerija Vžigalica, Trg francoske revolucije 7, Ljubljana

Med jezikom in podobo ne obstajajo protislovja niti analogije, kajti med njima ni neposrednega razmerja, temveč se izražajo zgolj dvoumnosti oziroma nejasnosti, ki kažejo nezmožnost neposrednega prevoda med obema. Vsakršen prevod govori zgolj o neki tretji stvari, ki jo jezik ali podoba želita reprezentirati; naslavlja številne ravni družbenih pojavov, ki se izražajo predvsem kot absurdni, nesmiselni, humorni, igrivi, pikri, grozljivi ali romantični dovtipi o življenju.

Uporaba jezika v likovni umetnosti, najsi bo še tako neposredna ali enostavna, ustvari razmike in ne povezav ali analogij. Ravno te napetosti med lingvističnim in piktoralnim omogočajo dinamično podstat za eksperimentiranje in preizkušanje tako literarnega kot likovnega polja. Zapuščina konkretne poezije in zgodnejših avantgardnih eksperimentov z jezikom, pomenom in podobo odzvanja tudi danes, ko na videz nevtralna orodja za izražanje jezika, kot so uporabniški vmesniki, brskalniki in urejevalniki besedil, preoblikujejo in popačijo načine, na katere se odzivamo na svet. Tovrstna orodja so temeljno posegla v strukturo jezika in povzročila spremembe v povezovanju pomenov, ki so podrejeni "copy-paste" logiki linearne, mrežne ali hierarhične zasnove vmesnikov. Več del na razstavi ukinja samoumevno uporabo teh orodij (z nenarativno uporabo urejevalnika besedil, z "nizko tehnološko" elektronsko knjigo, z generiranjem ascii poezije, z ideološko obremenjeno tipografijo), da bi postavila nove zakonitosti, napravila kritiko tehnokratske uporabe jezika in s tem spodbujala ozaveščeno uporabo.

Ob novih medijih knjiga še zdaleč ni mrtva. Knjige, revije in drugi tiskani mediji ne izgubljajo pomena pri branju in pripovedništvu ali pri oblikovanju javnega mnenja. Ravno ritual branja nastopa kot medij za prenos pomenov, in čeprav v našem primeru nastopa v odnosu z likovno umetnostjo, je njegova naloga izključno pripovedna. Ilustracije, video dela, instalacije pa zgolj širijo razpoko med tem, kar smo ravno prebrali, in tem, kar gledamo. Dvoumnost je še toliko večja, kadar sta podoba in beseda v navideznem soskladju, kakor pri Magrittovi izjavi To ni pipa.

Umetnice in umetniki:

Vesna Bukovec: Kako se uspešno spopasti z neuspehom, serija risb, tuš na papir, 2011/2013

Zvonko Čoh, Milan Erič: Socializacija bika?, skice, svinčniki, radirke(predstavitev gradiva za celovečerni animirani film, produkcija: Društvo ŠKUC, Emotionfilm, RTV Slovenija, 1998)

Tomaž Furlan: The Book, elektronska knjiga, 2008

Marko A. Kovačič: Kotiček za mladega komunista s priporočljivim branjem, instalacija, 2009−2011

Damijan Kracina: Proteus Font, tipografija, spletna stran, instalacija, 1997−2011

Amir Muratović: Iz življenja knjig, video, 3'55'', 2010−2011

Alenka Pirman: Nema predavanja – Najlepše pesmi, računalniška animacija, 2006; Poslednja beseda, tiskovina in zvočni zapis, 23'45'', 2007−2009, Produkcija posnetka: radioCona (2009)

Nataša Prosenc Stearns: Čakalnica, film, 10'20'', produkcija: Kanalya Pictures, 2005

Zoran Srdić Janežič: Počečkane besede, video, 5'15'', poezija: Jana Putrle Srdić, produkcija: Gulag, 2005; Ceci n'est pas un croquis, knjiga, produkcija: Gulag, 2012

Petra Varl: Rich Poor, stenska slika, 2010; Knjiga serigrafij, produkcija: MGLC, 2010

Rajko Vidrih: TELO, Diverzitetni počasnik, 1. št. letnika II, sitotisk na časopisnem papirju, 28. 11. 1991

Jaka Železnikar: Pregovori, mobilna aplikacija, 2011; Asciidarij 2, odzivna spletna vizualno-zvočna pesem, 2013; Asciidarij, interaktivna jezikovno-likovna struktura, 2001; Ascii Kosovel, biografski portret, 2004, Evropregovori, generativno-kombinatorno delo jezikovnega izraza, 2005

Spremljevalni dogodek:

Sreda, 25. september 2013
- ob 17. uri: javno vodstvo (vodi kustosinja Ida Hiršenfelder)
- ob 18. uri: Dejan Habicht: 12 dolgočasnih pesmi, predavateljski performans
12 dolgočasnih pesmi so vizualni materiali, zloženi v krajše narativne strukture. Izhajali so sukcesivno, v elektronski obliki, od januarja do decembra 2007. Avtor Dejan Habicht bo predstavil, kako "kratkočasne" so pesmi danes.

Kustosi: Barbara Borčić, Dušan Dovč, Ida Hiršenfelder, Saša Nabergoj
Postavitev razstave: Ida Hiršenfelder

Eden od osnovnih kriterijev pri javnem predstavljanju je omejena dolžina, ki je smiselna predvsem zaradi koncentracije gledalcev, ki jim je izbor nenazadnje namenjen in ne traja dalj kot uro in pol. Nekatera dela so že sama po sebi daleč prekoračila to časovno omejitev; kot je na primer video Nike Špan Per aspera ad astra, v katerem je izkoristila celotno dolžino VHS kasete, ki traja več kot štiri ure. Avtorica je posnela program satelitskih televizij s konstantnim preklapljanjem programov. Video prikazuje poplavo informacij v množičnih medijih, ki postanejo zgolj vizualna motnja. Ob tem se srečamo tudi z drugim, bolj vsebinskim razlogom, zakaj tovrstna dela redko vključujemo v kurirane programe. Tovrstna dela niso reprezentativna, ne ustrezajo logiki zgodbe, ki drži pozornost gledalca, še več, tej zgodbi se namenoma izmikajo. So vizualni eksperimenti in vključujejo estetiko dolgčasa s konstantnim ponavljanjem in modulacijo vizualnih učinkov. Tretji razlog za redko prikazovanje tokih video del je povezan tudi s prostorom (habitatom), v katerem je večino teh del nastala. Prvotno namreč večinoma niso bila namenjena za prikazovanje v galerijskih prostorih. Veliko dolgometražnih video del s povratnimi zankami so avtorice in avtorji posneli kot stranski produkt VJ performansov (Maja Smrekar, FŠK); ali kot kolaže posnetkov, ki so bili za umetnike že v osemdesetih dragocen material, na katerega so se umetniki vedno znova referirali (Rok Sieberer – Kuri, Zemira Alajbegović in Neven Korda – ZANK, Mirko Simič); ali prvenstveno kot raziskovanje telekomunikacijskih možnosti in soodvisnosti video naprav, na primer z eksperimenti z oscilatorji (kot so zgodnji eksperimenti Mihe Vipotnika: Video grafike iz leta 1975) in v zadnjem desetletju z generativnimi računalniškimi programi za zvočno vizualno manipulacijo in prenos podatkov na daljavo (streaming) (Tanja Vujinović, Luka Dekleva in Luka Prinčič).

Za dela izbranih umetnikov in umetnic je torej značilna video manipulacija, ki vzpostavlja notranji krog ponavljanja s konstantno modaliteto, pri čemer napako v elektronskem sistemu izrabljajo kot estetski in vsebinski element. Povratna zanka [feedback loop] nastane takrat, ko je vnos podatkov hitrejši od odziva sistema na te podatke, ko se del izhodne informacije vrne nazaj na vstopno točko. V prenesenem pomenu se torej ukvarjajo z epistemološko zagato informacijske in post-informacijske dobe, ki z bogastvom informacij ne povzroča vedno boljše kvalitete življenja, temveč prisili miselne tokove v oscilacijo – kot v elektronskem sistemu, ko korekcije signala proizvajajo vizualno ali zvočno brnenje ali šum.

Prvotno produkcijsko okolje izbranih del niso bile umetnostne institucije, zato se zdi, da je tudi za njihovo predstavitev najbolj primerno izbrati prostore izven galerijskega ali muzejskega prostora, kjer se spremenijo zakonitosti gledanja in projiciranja. Odprti prostori namreč ne zahtevajo osredotočenega pogleda, temveč številne mimobežne in tudi naključne gledalce. Načrtujemo deveturno projekcijo od sončnega zahoda od 20:00 do sončnega vzhoda 5:00 na muzejski ploščadi na Metelkovi, da bi te dragocene materiale napravili vidne.

Koncept: Ida Hiršenfelder
Produkcija: SCCA-Ljubljana, 2013
Dolžina: 08:40:44

Mirko Simič, Parabola, 35′ 28″
VPK & Human Creative Net, 1997

Parabola je kratka verzija šesturnega video performansa v izolski Diskoteki Gavioli, ki ga je avtor, VJ Simo, izvedel v živo. Prikazuje kolaž številnih najdenih televizijskih posnetkov in dokumentarnih posnetkov iz obmorskega mesteca, ki je prepleten z bogato elektronsko manipulacijo s sliko in vzorci.

Maja Smrekar, Imaginarij elektromagnetnih transformacij, 28′ 39″
M.S., 2009

Eksperimentalno video in zvočno delo z večplastno strukturo, je obdelano z različnimi tehnološkimi sredstvi, z vidika raziskovalnih formalnih video in zvočnih pristopov, ki so presečišče analognega in digitalnega načina manipulacije slike. Video uporablja številna sredstva za manipulacijo in obdelavo slike, plastenje, hitro menjavanje kadrov in distorzija, kar ustvarja abstrahirane efekte. Motivi se izmanjujejo hitro in so poudarjeno repetitivni, formalno in pomensko ujemajoči se z zvokom in govorjeno besedo. Ponavljajoče se podobe dveh obrazov se izmenjujejo z motivi industrijske krajine, komunikacijske infrastrukture in brezobličnega ozadja.

ZANK (Zemira Alajbegović, Neven Korda), Poppers, 4′ 55″
ZANK, 1988

Podobe so sinhronizirane po glasbi. Gre za poplavo simbolov, ki se mešajo s podobami pop junakov-stripovskih podob z golimi mišicami navzgor od pasu in cigareti v ustih. V hitrem tempu, razlitih video barvah, s številnimi video efekti se podobe prekrivajo, izrezujejo, priplazijo.

Nika Špan, Per aspera ad astra, 4:05:00
N.Š., 1999

Posnetek štiriurnega neprestanega menjanja 150 televizijskih programov (preko satelita Astra). Video je bil posnet brez video kamere neposredno s televizije na VHS kaseto, s pomočjo VHS rekorderja. Trajanje videa je določila dolžina traku VHS kasete. Video je bil posnet 5. 7. 1999, med 17:23 in 21:27 uro v Düsseldorfu.

Luka Dekleva: Sen/za Televizijo/a, 28′ 38″
Miha Vipotnik, 2009

Video je rezultat avtorjevega sodelovanja z Mihom Vipotnikom pri projektu Sen/za Televizijo/a, ki ga je Vipotnik izvedel natanko 30. let po prvem vklopu njegovega projekta Videogram 4 v televizijski prostor 4. maja 1979. Deklevovo delo lahko vidimo kot re-make Videograma 4. Sliko je deformiral z osciloskopom in dobil popolnoma nepredmeten abstrakten video, tako da slika in zvok Videograma 4 postaneta neberljiva in se zdi, kot da je trak pokvarjen, da se Videogram 4 predvaja upočasneno. Ta osciloskopska verzija Videograma 4 je nastajala v Galeriji Jakopič in bila sočasno predvajana v Galerijo Kapelica, kjer Nova deViator izvaja otvoritveni performans ob 40. letnici Radia Študent za projekt XL Experiment.

Rok Sieberer – Kuri, Technotime, 30′ 11″
Media Teror, 1999

Video se poigrava z abstraktnimi formami barvnih gmot, ki poplesujejo na ekranu in spreminjajo obliko. Avtor se poslužuje izposojenih kadrov iz televizijskih novic, ki so računalniško obdelane. Značilno je zelo hitro menjavanje kadrov in hiter ritem montaže.

Tanja Vujinović, Extagram / Oscilo 15′ 26″
Exstat, 2007

Polnjeni plišasti objekti, elektronika (zvočniki, video kamera, kontaktni mikrofoni, računalnik, avdio mikseta) v seriji projektov Diskretni dogodki v hrupnih domenah so taktilno-sonični objekti ali okolja. Te sestavlja več nelinearnih video in zvočnih sistemov, ki (re)kodirajo dogodke v podatkovne tokove zvočno-vizualnega hrupa. Cikel Diskretni dogodki v hrupnih domenah razkriva mehko pulziranje in oscilacije diskrenih enot. Sestavljen je iz multimedijskih igrač, ki ustvarjajo intervalne prostore skozi granulirane tokove signalov ter interakcijo. Extagram je serija mikrodel, nastalih v odnosu med risbo in zvokom, kot tudi v procesu recikliranja zvočno-vizualnega materijala. Nastali zvočno-vizualni Extagram(i) odpirajo polja nedeterminiranosti stanja, mogočega mapiranja ter distribucije signalov, in so ob enem tudi skice prostorskih vibracij ter začasnih prehodov – trajektorijev. Extagram(i) ustvarjajo v svoji večpomenskosti okvir za raziskovanje relacij med dvodimenzionalno risbo in zvokom, pri čemer zvok deluje kot akcent, ki povezuje nevidne elektro-fizične (inter)akcije, do katerih prihaja v konkretnem prostoru. Extagram-ST807 je narejen v celoti iz televizijskih testnih signalov. Oscilo je serija, ki uteleša lastnosti in funkcije sodobnih igrač v tesnem in osebnem stiku z uporabniki skozi poenostavljene in ljubke forme ter možnosti modularnega oblikovanja mikrosvetov, ki temeljijo na omejeni, največkrat na zvoku zasnovani interaktivnosti.

Miha Vipotnik, Video grafike, 17′ 20″
RTV Ljubljana, 1975

Zgodnji poizkusi računalniške animacije skozi interakcijo kamere in monitorja. Grafični znak je v nenehnem gibanju, efekti se spreminjajo z intervencijami roke pred monitorjem. Ne glede na to, da so Vipotnikova zgodnja dela, nastala pod vplivom slikarstva, so Video grafike zanimive, ker pristopajo k slikarstvu v duhu časa in – kar je še bolj pomembno – ponujajo slikarstvu eksperimentalno dimenzijo, ki jo klasično slikarstvo ni moglo zajeti. Pomembnost eksperimentalnega je njegova nepredvidljivost, ki popolnoma spremeni tudi politično držo umetnika. Umetnik ne kontrolira celega procesa od začetka do konca, da bi se v svojem boju za kontrolo pokazal kot tisti, ki zna preseči samega sebe, ampak le postavi pogoje za eksperiment, postavi odnose med tehniko in subjektom – in si želi, da bi proces dokazal avtonomnost umetnine.

Emil Memon, Blue Movie, 51′
Emil Memon, Pawel Wojtasik, 1983

Blue Movie je intimistična pripoved avtorja neposredno po njegovem prihodu v New York, ki je postal osrednja motivika in tematika tega dela, ter formalana meditacija na sledi t.i. “artist cinema”, “non narative film” in “performance video art”. Avtor izkazuje fascinacijo nad monumentalno urbano sredino, arhitekturnimi strukturami in položajem posameznika v tovrstni sredini, obenem pa v njih raziskuje likovno estetske elemente. Svoje telo postavi v odnos z mestom na način, da gol sedi v manjši sobi s pogledom na mesto. Repetitivne sekvence tega filmskega oziroma video dela, predstavljene brez zvoka, v svoji neobvezujoči naraciji iščejo različne formalne vizualne efekte. Film je posnet po posebnem postopku: najprej kot črno-beli video, nato predvajan na ekranu in posneto s Super 8mm filmsko kamero, nato pa je material ponovno posnet v tehniki barvnega videa – od tod tudi modra koloriranost posnetkov. Video delo lahko služi kot samostojna enota, večkrat pa je bil predvajan kot vizualni element zvočnih performansov avtorja.

Luka Dekleva in Luka Prinčič, Singing Bridges Bizovik, 4′ 07″
Kapelica, Codeep, KinoDvor, 2008

Singing Bringes Bizovik je video performans, pri katerem zvok prihaja iz mikrofonov nameščenih na kable in konstrukcijo mosta. Tako posneti zvočni material sta Jodi Rose in Luka Prinčič v živo kombinirala s video posnetkom mosta, ki ga je istočasno manipuliral Luka Dekleva. Umetniki stopnjujejo prisotnost okoljskega zvoka, da bi razširili pomen zvočne arhitekture kot strukture zvokovnega polja in jo povezali neposredno s prostorom. Fizične interference v javnem prostoru prevajajo v zvočno in video utripanje.