Potreba umetnic in umetnikov, da s sebi najbližjimi izraznimi sredstvi napravijo avtoportret, je temeljno povezana z vprašanjem identitete. Umetnica je obrnila zrklo kamere, da bi povsem razkrila mentalne procese, misli in neizprosno minevanje časa, ki je je pustilo sledi in ji podarilo spomine.

Umetnica portretira sebe v odsevu številnih zasteklenih družinskih fotografij. Ob tem kakor v daljavi slišimo pogovore in v ospredju moški glas, ki odšteva od deset do nič. Kamera neprestano potuje po fotografijah. Umetnica prikazuje večplastno zgodbo lastne subjektivitete, ki je odsev preteklih dogodkov in hkrati tudi oseba, ki je prisotna v sedanjosti.

Video sodi v serijo kratkih "Haiku videov", ki nimajo narativne strukture. Avtorica o njih pravi, da "izvirajo iz spontanih snemanj stvari in dogodkov v moji okolici. Nastajajo na licu mesta, sredi vsakdanjika, ko se iz okoliščin resničnega življenja porodi zamisel. Tako kot haiku poezija tudi haiku videi temeljijo na neposrednih opažanjih predmetov ali pripetljajev, ki jih naknadno zmontiram in zaključim v pomenske celote."