Ana Sluga nas s premišljeno izbranim naslovom razstave najprej za trenutek zapelje v zgodovino umetnosti in spomni, da je bil motiv tihožitja, kljub upodabljanju scensko in kompozicijsko urejenih mrtvih stvari, poln zanimivih vsebinskih poudarkov. Naslov se izkaže za pravega, saj razstava s postavitvijo dveh raznolikih video del, vsakega na svojo stran galerije, odpira prostor za interpretacijo in luščenje pomenov.

Gledalec se sooči z ambientom, v katerem vlada nasprotje v sami postavitvi in tudi formalni strukturi vsakega posameznega video dela, ki sta zmontirana tako, da sta si slika in zvok v nasprotju oziroma bivata v absurdnem sozvočju, ko zvok ni del posnetka in posnetek ni del zvoka. Na eno stran postavljen preprost video delujočega prometnega semaforja, posnetega v zanko, ni samo estetska igra barv in oblik, ampak simbolizira življenjski ritem človeka v njegovem urbanem okolju, ki ga bolj ali manj uspešno kontrolirano preobraža glede na lastne želje in potrebe. Njegovo nasprotje na drugi strani galerije je posnetek trenutka iz narave, ko se meglice dvignejo v jutranji zarji in se noč prevesi v dan. To lahko razumemo kot podobo vzdušja, ki je veliko večje od človeka samega, saj predstavlja čas in svojevrsten življenjski ritem vesolja, ki ga človeštvo še vedno ni povsem doumelo, da bi lahko z njim na pravi način sobivalo.

Razstava Still Life odraža temeljito raziskovanje vsebine, ki jo umetnica analizira in dobesedno razstavi na posamezne dele, oblikuje sekvence in jih s spretno in prefinjeno montažo ponovno sestavi v novo celoto. Njena video tihožitja zaznamujeta premišljena izbira motiva in predvsem vzdušje, ki ga gibljiva slika v primerjavi s fotografijo ali klasično sliko, lahko le nadgradi. Razstava nakazuje, da bi lahko bil motiv tihožitja varen odmik od problematiziranja in soočanja s sedanjostjo, vendar ga ponudi kot premišljen in intimen odgovor na položaj človeka v današnji družbi in na njegovo občutenje sedanjosti.

(Vir: Božidar Zrinski, besedilo ob razstavi Ane Sluga Still life, Galerija Vžigalica, Ljubljana, 2011, http://www.anasluga.si/bozidar-zrinski.html)