V prevladujoči tradiciji zahodne likovne umetnosti so bile ženske s strani moških avtorjev najpogosteje predstavljene kot erotične ali materinske podobe. Slednje so bile upodabljane v likih matere božje ali v podobah realnih mater z otroki. Pri tem je bilo materinstvo največkrat prikazovano enostransko na precej idealizirane načine. V sakralnih delih se je slavil kult božjega materinstva, kar je Adrienne Rich imenovala »žrtvena ikonografija krščanske Cerkve, ki povzdiguje pasivno materinstvo Device Marije«. V portretih realnih mater pa se je poveličevani kult materinstva povezovalo z ženskostjo nasploh oziroma z žensko plodnostjo in njeno naravnanostjo na naravo. Tudi kar nekaj umetnic se je v zgodovini likovne umetnosti upodobilo v lastni materinski vlogi, pri čemer so skušale izpostaviti predvsem mit srečnega materinstva.
Ženske so začele različne plati lastne materinske izkušnje bolj kritično obravnavati šele v 20. stoletju. Takrat so postale pogosta tema materinskih figur tudi podobe lastnega nosečniškega telesa. Če so v preteklosti prevladovali miti o materinstvu, ki so roditeljsko vlogo ženske popolnoma nekritično slavili, častili, poveličevali in idealizirali, so se kasneje v vizualnih delih začele pojavljati kritike tovrstnih kultov in realnejši prikazi nosečniških in materinskih vlog. Med sodobnimi umetnicami so vse manj aktualne materinske podobe, ki bi še izpostavljale fiziološke spremembe ženskega telesa v času nosečnosti, izkušnje dojenja ali razcepljenosti med vlogama matere in profesionalne umetnice. Tovrstne tematike so predvsem konstruktivistično naravnane umetnice premestile na bolj politično raven, tako da so ob različnih oblikah materinstva in družin problematizirale aktualnejša družbena vprašanja. Med takšne angažirane feministične tematike, vezane na nosečnost, materinjenje in sodobne oblike družin, sodi tudi tema umetne oploditve samskih žensk, ki jo je pri nas v vizualno umetnost vpeljala Zvonka Simčič. V nadvse inovativnem in družbeno angažiranem performansu z naslovom Doulas »ad utero, ab ovo« je avtorica leta 2007 problematizirala (ne)možnost umetne oploditve samskih žensk. Omenjeno tematiko je izpostavila prek performativne izpovedi o lastni izkušnji oploditve, nosečnosti in rojstva otroka. Z lastnim primerom, ki ga je predstavila v obliki umetniškega performansa, se je hkrati tudi aktivistično odzvala na porazen izid referenduma iz leta 2001, ko je bilo večinsko izglasovano, da samske ženske nimajo pravice do umetne oploditve. Pred tem se je ob predlaganih spremembah in dopolnitvah zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo vzpostavila tudi javna debata, skozi katero se je oblikovalo vprašanje o tem, če naj imajo samske ženske pravico do otroka oziroma pravico do izbire v zvezi z lastnim materinstvom. Po propadlem referendumu je ta tema v širši javnosti precej zamrla, nedavno pa je bila ponovno obujena ob razpravah o aktualnem Družinskem zakoniku, ki precej spominjajo na tiste izpred desetih let.
Zvonka Simčič je v svojem performansu segla od osebne izkušnje na politično raven in opozorila na širšo družbeno problematiko, ki se nanaša na neenake pravice žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Pri tem velja še posebej poudariti, da je bila kot samska oplojena v državi, ki sicer ne omogoča tovrstne medicinske pomoči ženskam, ki ne živijo v skupnosti z moškim. Umetnica se je uspešno zoperstavila krivični zakonodaji in pri 43-ih letih, kar je sicer zgornja dovoljena meja za izvedbo postopkov umetne oploditve, je na svetovnem spletu poiskala moškega, ki je bil pripravljen postati donator ter nato tudi realni oče njenemu bodočemu otroku. Ker se dejanskega razmerja v praksi ob medicinskih postopkih ne preverja, sta v bolnišnici lahko oba prepričljivo odigrala svoji partnerski vlogi. Lahko bi rekli, da je imela avtorica srečo tako z državo kot tudi z biologijo, saj je tudi telo ni pustilo na cedilu in brez težav je lahko takoj zanosila.
Performans, sestavljen iz retoričnega dela in videa, je Zvonka Simčič izvedla skupaj z gostjo Renato Šribar 13. decembra 2007 v Galeriji Škuc. Umetnica je na dogodku predstavila svojo pot od iskanja darovalca sperme do umetne oploditve in poroda. V sodelovanju s fotografinjo Nado Žgank so nastali video in fotografije, ki jih odlikuje izjemna montaža, saj sta na posameznih podobah v en lik nadvse dovršeno združeni po dve figuri Zvonke Simčič hkrati. Pod prosojno belo tančico je v različnih držah vidno avtoričino golo telo, ki se pojavlja enkrat v postavi realne nosečnice in drugič v liku device Marije. Obe figuri avtorice v prepletajočih se pozah prehajata ena v drugo in se tako domiselno spajata v skupno podobo. Na figuri bodoče matere v pozni nosečnosti je avtoričin pogled ljubeče usmerjen v trebuh še nerojenega otroka iz epruvete, ki ga objema z rokama, v figuri božje matere pa je njen obraz zazrt v roki, sklenjeni v molitev. Ko avtorica kot nosečnica sklanja glavo proti otroku, ki ga nosi v svojem telesu, je videti srečna, saj je njen pogled blaženega izraza, na ustnicah pa se ji razkriva rahel, komaj zaznaven nasmešek, ki napoveduje prihajajočo materinsko ljubezen. V podobi Marije z zamaknjenim, skorajda brezizraznim izrazom, ki ga upira v moleči roki, se zdi njen obraz resen in brez nekih posebnih čustev. Čeprav se prehajajoči podobi na prvi pogled zdita enakovredni, je lik Marije vendarle nekoliko bolj opazen od figure nosečnice, ki je malo bolj umaknjena v drugi plan. Roki, s katerima se bodoča mama dotika nosečniškega trebuha, nista tako poudarjeni kot roki moleče figure. Na obeh podobah je avtoričino telo, odeto v bele tkanine, videti skoraj brezbarvno. V odsotnosti kakršnihkoli barvnih ali svetlobnih kontrastov se zdi v komaj zaznavnih, svetlo kožnih odtenkih nekako nezemeljsko ali netelesno. Ponekod se tanko belkasto oblačilo razpre le toliko, da je poleg obraza in rok poudarjeno viden nek razkrit detajl avtoričinega telesa, na primer del noge ali prsi. Čeprav je telo pod rahlo čipkasto tančico videti nago, je pri tem vendarle zakrito in tako primarno ne poudarja golote. Moleča nosečnica razodeva več duhovnega kot telesno erotičnega.
Simbolika Marijinega brezmadežnega spočetja predstavlja v kontekstu umetne oploditve nadvse domiselno metaforo. Avtorica se namreč v spremnem besedilu k performansu sprašuje: »Je to 'brezmadežno spočetje'?« Opisane fotografije so bile natisnjene tudi v obliki manjših podobic, ki so bile na zadnji strani opremljene z »nabožnim« besedilom Renate Šribar: »Kolikor je svetega, naj bo tudi nesramnega.« Podoba device Marije, ki je predstavljena v hkratni vlogi nosečnice, se zdi nadvse subverzivna. Gre za motiv, ki v tradiciji zahodne likovne umetnosti ni bil upodabljan. Božja mati se je pojavljala le v materinski vlogi in ne kot nosečnica. Na fotomontaži Zvonke Simčič pa se lik nosečnice prepleta s figuro matere božje, s čimer avtorica pooseblja nosečo devico Marijo. Pri tem ne gre več za nekakšno abstrahirano Marijo, ki bi ji bila odvzeta vsa telesnost, temveč za konkretno nosečnico iz mesa in krvi. Prav tako tudi ne gre več za kakorkoli idealizirano podobo Marije, ki bi jo oplodil sveti duh, temveč za realno osebo, ki je bila oplojena z biomedicinsko pomočjo. Kot taka ne nastopa več v vlogi ponižne, pokorne, sramežljive in tihe moleče osebe, temveč postane s skorajda razkrito goloto brezsramna, drzna in pogumna ženska, ki ima oblast nad lastnim telesom popolnoma v svojih rokah. Namesto poduhovljene figure postaja vse bolj realna posameznica. Sama si je vzela pravico, ki bi ji morala pripadati po zakonu.
Zvonka Simčič je v liku bodoče matere, ki je bila oplojena z biomedicinsko pomočjo in v hkratni podobi božje matere videti, kot da »moli« za vse ženske, ki jim je takšna medicinska storitev v naši državi še vedno onemogočena. V podobi tiste, ki naj bi po krščanski mitologiji brezmadežno spočela, uteleša »molitev« za vse ženske, katerim je s tem krnjena temeljna pravica o svobodnem odločanju v zvezi z rojstvom lastnih otrok. Zdi se, kot da »moli« zato, da bi bila vsebina 55. člena slovenske ustave razumljena za vse enako. Pri tem se zavzema za vse tiste ženske, katerim so onemogočene pravice dostopa do umetne oploditve in s tem pravice do otroka le zato, ker ne živijo v takšne vrste skupnosti, ki jo kot edino priznava država, to je v heteroseksualni skupnosti ali ker sploh ne živijo v nikakršni skupnosti, temveč so samske. »Devica Marija« Zvonke Simčič je videti, kot da v svoji spokojni »molitvi« prosi za pravice do oploditve vseh tistih žensk, ki bi si želele otroka, a se niso odločile za življenje z moškim ali niso našle primernega partnerja. Umetnica se je kot mati otroku, ki ni bil spočet ne z neposredno moško ne z božjo pomočjo, temveč ob medicinskem posredovanju, v svojem delu zavzemala za to, da bi imele vse ženske enake pravice do umetne oploditve. Njen performans bi lahko razumeli kot subverzivno umetniško gesto, s katero je avtorica opozorila na diskriminatorno zasnovan zakon, ki vsem ženskam ne zagotavlja enakih možnosti pri dostopu do oploditve z biomedicinsko pomočjo. S tem, ko se je vseeno odločila za postopek, ki ga država načeloma sicer ne dovoljuje, si je sama vzela pravico do odločanja o lastni reprodukciji in postala je mati sinu Adamu.
Po rojstvu otroka je Zvonka Simčič v svojih naslednjih projektih obravnavala poporodno obdobje in vlogo matere samohranilke ter odnos države do enostarševskih družin. Lastno pozicijo samske matere z otrokom je najprej izpostavila v performansu Nove Alegorije, ki ga je leta 2008 izvedla v Galeriji Kapelica in nato še v okviru posebne razstave, ki je potekala v Muzeju premoderne umetnosti v Hotiču, 5. 4. 2009, na drugi rojstni dan njenega sina Adama. V Galeriji Kapelica je bil performans zasnovan s skupino različnih sodelavcev in performarjev kot zvočno vizualni interaktivni orkester ambientalnega prostora s teoretičnim uvodom Tanje Rener in Tatjane Greif. Središčno mesto instalacije je predstavljal avtoportret umetnice z otrokom. Avtorica, ki je v predhodnem projektu v podobi device Marije kot nosečnica čakala na svojega otroka, spočetega z biomedicinsko pomočjo, je bila v naslednjem performansu vsa v belem videti kot mati božja, ki pestuje golo dete. V svojem posebnem materinskem poslanstvu se je med različnimi avdio-video fragmenti in obiskovalčevimi interaktivnimi vstopanji v prostor zdela skorajda nezemeljska. Svojo pozicijo matere samohranilke, ki se kot svobodna umetnica v naši državi sooča s številnimi eksistencialnimi težavami, je nato radikalizirala v svojem naslednjem projektu, ki je bil zasnovan nadvse aktivistično kot apel državi. Ob drugi obletnici sinovega rojstva je na dogodku v Hotiču v vlogi matere samohranilke, ki deluje v Sloveniji kot svobodna ustvarjalka na področju kulture, skupaj s kantavtorico Ksenijo Jus – Xsenijo javno pozvala državo k spremembam statusa samozaposlenih v kulturi. Kot je dejala sama, je ob tem svojega sina razstavila kot »artefakt v opomin državi«. Otroka je uporabila za živi predmet umetnine kot opozorilni klic ali apel, usmerjen na državo. S tovrstno aktivistično gesto je umetnica lastnega otroka namenoma objektivizirala za namene umetniškega dela. V performansu Doualas »ad utero, ab ovo«, ki se je nanašal na umetno oploditev, je bila kot glavni objekt umetniškega dela izpostavljena sama avtorica kot umetnica in bodoča mati otroku iz epruvete. V kasnejših delih, ko se je osredotočila na poporodno obdobje in sinovo umestitev v družbo, sta postala predmet njenega umetniškega raziskovanja oba s sinom, pri čemer je avtorica prevpraševala njune pravice in nepravice ter odnos celotnega družbenega aparata do njenega statusa svobodne umetnice oziroma samozaposlene v kulturi na eni in matere samohranilke na drugi strani. Pri tem se je osredotočala predvsem na vpliv okolja in na možnosti preživetja samske ženske z otrokom.
Oba performansa Zvonke Simčič, Doualas »ad utero, ab ovo« in Nove alegorije, ostajata v času pisanja pričujočega besedila, ko je usoda Družinskega zakonika še vedno negotova, enako aktualna kot pred leti, ko sta nastala. Čeprav je bil Družinski zakonik sprejet v Državnem zboru RS 16. 6. 2011, pa v začetku januarja letošnjega leta Ustavno sodišče ni preprečilo referenduma, na katerem bo večina spet odločala o pravicah manjšine. A upajmo, da se bo večina tokrat odločila drugače kot pred desetletjem in da bo avtoričin sin Adam kmalu lahko odraščal v državi, kjer bodo imeli vsi otroci zagotovljene enake pravice. (Dr. Alenka Spacal)