V likovni produkciji Slovenije je Ubanaria institucionalizirala kategoriji, ki govorita o site specific ustvarjanju in konceptualni razstavi zunaj konvencionalnih prostorov razstavljanja. Vpeljala je drugačen status razstave, drugačno vlogo kustosa in drugačno pozicijo umetnika. Pri Ubanarii je imelo mesto dvojno vlogo: reprezentiralo je vsebino, ki je povezovala posamične projekte, in bilo hkrati prostor, v katerem so umetniki predstavili svoja dela. Ubanaria je bila zamišljena kot kompleksen proces in sta jo sestavljala dva dela. V tem procesu so bili razpis, organizacija in izbiranje, pogovori in predavanja prav tako pomembni kot sama realizacija in predstavitev umetniških del. Ti postopki procesa in sama metoda nastajanja razstave so bili ves čas transparentni in predstavljani javnosti. S konceptualno razstavo dokumentov/skic v NUKu in katalogom (november 1994) se je zaključila Urbanaria - prvi del, ki je imela prvenstveno značaj raziskave. Urbanaria - drugi del je bila sestavljena iz trinajstih ločenih projektov, postavitev, akcij in dogodkov (november 1994 - november 1997), predstavljenih v drugem katalogu. Ti projekti so kljub svoji neodvisnosti ter časovni in prostorski razpršenosti tvorili integralen proces. Njihova skupna značilnost je bila, da so izkoriščali učinkovitost reklamiranja, oblikovanja in množičnih medijev. Približali so se vsakdanjemu življenju in ko so se iztekli, za njimi niso ostale materialne sledi. Njihova moč je bila v tem, da so se razvijali v kulturni zavesti družbe in posameznika. (http://www.ljudmila.org/scca/urbanaria/toc.htm)