Gre za video, ki ga je na poti iz trgovine domov posnela moja sestra Sara. Video sem izbrala izmed obširnejšega materiala z video kamere. Pri izbranem videu sta me zanimala predvsem dva poudarka – eden je vezan na telo in njegovo manifestacijo skozi glas in snemanje, drugi pa na vmesnost videa – presek med popolno vsakdanjostjo, banalnostjo in skrajno poetičnostjo, pri čemer so me zanimali predvsem rezi in navodila. Skozi naključnost situacije in prisotnosti kamere v njej se ravno skozi telo manifestirajo presečišča med jezikom, glasom in kamero – načinom snemanja. Morda so tu še najbolj zanimivi momenti prehajanja, zlivanja, neobremenjenosti s končnim rezultatom, ki videu, ki sicer ne bi mogel biti bolj vsakdanji in naključen dodajajo dodatno dimenzijo, in pa način snemanja, ki je popolnoma neobremenjen s kadriranjem in, v katerega se na svojevrsten način vpletata govor in telo, ki ne snema zaradi končnega rezultata temveč zgolj zaradi akta snemanja, igre.
V videu je gledalec konstantno soočen s situacijami, konstelacijami, ki preprečujejo, da bi lahko video označil enoznačno, in se dogajajo tudi ob prekinitvah, ki izvirajo v videu – stalno nanašanje na samo dogajanje, akt snemanja, celo nekakšna navodila, usmerjanje dogajanja skozi pogovor v avtu. Skozi tovrstne trenutke video ne more nikoli postati neka točno določena stvar oziroma neka druga – pri njem me je zanimala prav njegova vmesnost. V potek dogajanja, ki je bližje otroški igri, se mešajo momenti, ki tej sicer ne pripadajo, trenutki nadzora, ki rezultirajo v nadaljnjem dogajanju videa. Pri prestavitvi videa v drug kontekst (razstave) takšni deli videa, ki jasno kažejo mojo prvotno željo po tej isti prestavitvi, ne morejo in ne zmorejo postati estetizirana vsakdanjost, kot se lahko zgodi s preostankom videa, temveč vanjo prej režejo in hkrati konstantno vzpostavljajo teren, da se lahko večina videa/dogajanja sploh zgodi. (Vir: avtorica)