"Ta tekst ni njegov, je o njem. Odkar ga poznam, ni nikoli hotel priznati, da se bo vrnil v Slovenijo. Niti svojemu mehaniku v Ameriki. Pa ne, da se ne bi vračal. Seveda se je. Pa vendar. Ura na zapestju je vedno kazala čas iz Los Angelesa, in če si se hotel navezati na njega, si ga moral loviti po oceanu, po kablih in spletih. Gor in dol. V Sloveniji je snemal reklame, še vedno jih, ker trajajo par tednov in potem minejo. Včasih fašejo kako nagrado, ampak navadno jih ne gre nikoli kasirat, ker ne mara, da ga ljudje vidijo. Še slikat ga nisem smela! V Slovenijo se je vračal po koščkih. Najprej noge in roke, potem trup, na koncu glava in srce. Sedaj, ko sta prispela še tazadnja dva, bo razstava. Hja, razstava ... razstavljenje ... razstavitev .... Na kose. Imel je nekaj čez trideset, kot njegov prijatelj Eric Orr, ko jo je mahnil po svetu. Tudi on je šel, brez vsega, pa čeprav mu je uspelo mesečno zaslužiti ogromno denarja in se voziti samo z rent-a-carji, ker pač ni hotel trošiti časa za nakup avta. Slovenci gremo itak vedno brez denarja od doma. Ne vem, kot da bi bila to neke vrste stilska domena našega naroda. Kot da drugače ne gre. Ko pridemo tja, kamor smo namenjeni, se zlijemo v novi svet. Tudi on je bil umetnik. In Eric je bil Američan, kar ne škodi, če potrebuješ človeka, da ti opredeli prostor, v katerega si po lastni izbiri padel. Mislim, da ga je imel zelo rad. V Ameriki rečejo, da nekoga ljubiš, ko ga imaš v Sloveniji rad. Tudi tega se je treba naučiti. Kot premikanja v breztežnem prostoru. Potem je prišel čas, ko je domovina razpadala. In odmev je bil silovit. Ko greš od doma, je z njo še vse v redu, ko se vrneš, so si vsi v laseh. Zemlja ostaja ista, prostornina zemlje enaka. Video trak Osmica je bil njegov odgovor. Jugoslavija se je prav tako razstavila. Od vsega je ostala samo njegova otroška ljubezen do italijanske pesmice, ki jo navadno igrajo na istrskih hotelskih terasah: Marina, Marina, Marina ti voglio al piu' presto sposar ... Tedaj je bil končno rešen vseh vezi, vendar ga to ni več zanimalo. Vsa ta pot, vse to delo ga je pripeljalo do danes, ko bo spet, po trinajstih letih, sebe prinesel domov. Mene je bilo strah biti njegova preproga. Moje besede niso svilene niti, niti se ne morejo stkati okoli njega. Vendar me njegovo delo gane in v življenju je vse, kar iščem, tisti tresljaj duše. Kot takrat, ko zazvoni telefon in veš, kdo je na drugi strani in tako je tudi prav. Pa četudi je popoln neznanec. Ostalo boste videli sami, ker je stvari treba doživeti, da lahko pišeš o njih. V tem letu, ko vsi napovedujejo konec sveta, je tukaj dokaz, da vsemirje še zdaleč ne mine. Ker telefon zvoni. Telefonska kabina, takoj v preddverju, bo sprejemala klice z vsega sveta. Dvigovali boste vi. Prav zares. Naprej ne bi več razlagala, četudi sva bila zmenjena, da bom. Ne bom, ker ne morem. Naj vam prodam še eno umevnost samo po sebi: če je treba preveč razlagati, je umetnost bolj klinčeva. Vsekakor imejte ta papir s sabo, ko boste hodili po razstavi. Boste vsaj vedeli, za koga gre. Naslov je Potovanje na konec koncev. In meni je tako zelo všeč." (Beti Tomšič, list z razstave v Mestni galeriji, Ljubljana, 2000) "Kozmos zveni. Vsaj tako trdijo znanstveniki, ki so v Ameriki ravnokar objavili najbolj detajlno analizo kozmičnega prvinskega zvoka. Zvok ima nizko intonacijo in je obstajal še pred atomi in zvezdami. Je enostaven, podoben (kakšno presenečenje...) mantri Om. V tem zvoku se skriva oblika in sestava prvega, komaj 300.000 let starega kozmosa. Obstajala je samo luč in sem ter tja nekaj subatomskih delcev. Vsa ta luč se je kasneje stisnila v gravitacijske vodnjake, nekje se je skrčila, drugje razširila. Kombinacija gravitacije in kompresije je bila intonacija za luč, ki je tako odpela svojo prvo in edino noto. Ko se je kozmos ohladil, je vse utihnilo in luč se je umaknila in zgostila kot mast na hladni juhi. Iz ostalega so nastali galaksije, zvezde, planeti in mi. Iz trenutnih izsledkov je vsekakor mogoče reči, da je v kozmosu več materije, kot so doslej predvidevali kozmološki izračuni. Univerzum zveni kot oboa in ne kot flavta. Dogaja se nekaj, česar še ni možno razložiti. Mogoče bodo drznejši vesoljski poleti razkrili skrivnost." (povzeto iz članka v LA TIMESu, 11. 05. 2000, avtorja K. C. Cole)