"...Phantom nikakor ne ponuja enoznačne vizije sveta. Njegov prostor je pra- (ali tudi post-) prostor, skozenj se ne razkriva zgolj avtoričina osebna oziroma sanjska mitologija in simbolika, temveč predstavlja tudi neizčrpen vir kolektivnega spomina z zalogo arhetipov, kakršno bi danes le redkokje našli zbrano tako na kupu." (Blaž Lukan, Delo) "Če je življenje večno ponavljajoča se transmutacija, kanibalistična bakanalija, obscena pojedina, na kateri se čas hrani z njenimi udeleženci, ki mislijo, da živijo - čeprav so "karikature, zgolj vloge na zabavi, imenovani življenje", pa Ema Kugler kot umetnica s svojim radikalizmom, z nepopustljivo željo po osvobojenosti in samotranscendenci 'kvari zabavo', ko reže v oko na videz srečnega potrošniškega materializma, v katerem so želje zadovoljene, še preden so sploh producirane. Phantom, ki se začne z zvezdnim nebom, množico unifomirancev, starim, osamljenim slom in s smrtnim krčem pohojenega polža, je film o stvareh, pred katerimi si raje zatiskamo oči, film o posameznikovi iluziji življenja, o naši ranljivosti, končnosti, o minljivosti vsega, ki pa človeku, paradoksalno, edinole omogoča vstop v etično dimenzijo." (Mateja Valentinčič, Ekran)