Video Morte ai sciavi, ki ga je s posnetki zgodnjih koncertov Laibacha (Novi Rock 82, šentviški Instrumentalnost državnega stroja in zagrebški Mi kujemo bodočnost, oba leta 1983) zmontiral Marijan Osole-Max leta 1983, prikazuje vse takratne (VHS in delno U-matic) možnosti manipulacije s sliko: večkratno presnemavanje magnetnega traku ali snemanje posnetkov z monitorja, koloriranje, solarizacija, negativ, potovanje kamere po monitorjih, zumiranje, slow motion, izrezi, zaustavljeni posnetki, kontrapunkt med nastopajočimi in občinstvom, repetitivna ritmična montaža. Vse to ustvarja specifično video teksturo, migetanje in zrnatost slike, rezi pa so zaradi montaže na U-matic mašinah že presenetljivo precizni. Video učinkuje sugestivno in ambivalentno, v njem je tesnobna atmosfera, kombinacija organiziranosti in kaosa, zaustavljenih gibov, razpotegnjenih kretenj, zabrisanih obrazov in dima. Posnetki prizorišča, izrezi in ponovitve gibov in obrazov nastopajočih, zlasti pevca, v velikem planu se izmenjujejo s prizori iz videa Documents of Oppression (masturbacija, operacija, snifanje droge in strojni mehanizem). Pri tem se kombinirajo neposredni posnetki koncertov s posnetki iz TV ekranov, narejenimi pozneje v začasnem studiu. Od tod tudi razlika v kvaliteti slike med prizori: ostra črno-bela slika z odra in motna, tonirana in zrnata/rastrirana slika s TV ekranov. Video s ponavljajočimi se posnetki, dinamičnimi švenki, detajli, frenetičnostjo zvoka, napetostjo v govoru, togimi držami in množico poslušalcev/gledalcev deluje kot napoved nečesa zloveščega. (Barbara Borčić, Celostna umetnina Laibach, Založba */cf, Ljubljana, 2014)