Kiparski pogled na človeka-moškega, ki se primerja z antičnim bogom in ki obenem skuša biti razumljen v sodobnem svetu. Telo je v črno-beli video podobi oživljen marmorni kip, ponovno zamrznjen in kot podoba oziroma koncept antično-renesančnega človeka postavljen kot zaslon in referenčni okvir, na katerega in v kontekst katerega se skozi prelive dveh slik projicira burno gibanje naravnih elementov. Prostor bivanjskega okolja ulice - posredovan skozi prvoosebni pogled empiričnga doživetja sprehoda po ulici - se s tehnologijo blue key-a umešča v prostor, ki ga zaokroža embrionalna drža spečega akta. Čas se zavrti nazaj, v ateljejsko izkušnjo pozirajočega telesa, ki se spremeni v bližino in erotično srečanje dveh teles (moški se vzratno vrne k zapuščeni ženski). Intimni dotik kože med dvema človekoma in ritem gibanja razplastene podobe se preslika na valujoče gibanje anonimne množice odtujenih ljudi v družbi, v mestu.