Pred nami so kože. Pravzaprav tako podobne druga drugi, pa najsi pokrivajo človeške obraze, ponavadi dolgočasne in utrujene, ali pa mlada telesa in telesca, takorekoč igrače, pripravljene za igranje, da lahko ugotovimo, da gre za eno samo kožo. Da gre za eno samo stvaritev, gnilo od zamaščenosti, izsušeno, organo in obleteno obenem. Koža razsvetljena z razkrajanjem. Samo po različni umazanosti svetlobe se razlikujejo krpe te kože med seboj. Pod njimi se skriva ena sama rasa. Nobenih belcev in nobenih zamorcev ni. Morda pa to na površini sploh ni embalaža. Morda je to tisto spodaj? Takole, malo posuto s soljo?
Vendar pa, kakršnakoli je ta tvar, namenjena je za dotikanje, božanje in poljubljanje. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo ves ta sluzasti marmor zahihital in pomežiknil s svojimi zgubanimi zrkli kdaj se bo privil k nam in zahteval malo nežnosti in topline. In ne samo zahteval ? tudi oddajal. Pred nami je osvetljena koža, snov ? neprimerna za nadaljnjo predelavo. Povsem neprimerna celo za preproge. (Janez Ramoveš)