V sredini letošnjega leta je Zavod za kiparstvo pošiljal vabilo, ki je imelo namen odpreti razpravo o kiparstvu v javnem prostoru. Vabilo je izpostavilo kiparstvo na splošno, kot razmišljanje o prostoru pa: "naj govorimo o mali plastiki, postavljeni v naših domovanjih, oziroma občudujemo kipe na javnih mestih, ki so največkrat spomeniki iz preteklih obdobij, vedno nas kipi nagovorijo s svojo prostorsko podobo, ki v svojo igro ujema pogled očesa in duha." Iz tega razmisleka je bilo nadaljevanje vabila prestavljeno v javni prostor, ko nas "številni spomeniki naše pretekle zgodovine, kipi Franceta Bernekerja, Ivana Zajca, Alojzija Gangla, Lojzeta Dolinarja, pa tudi mlajših, Jakoba Savinška, Slavka Tihca, Franceta Rotarja in drugih, opominjajo, kako pomembno vlogo so nekdaj imeli kipi pri oblikovanju prostora." Osnovna tema oziroma vprašanje, ki je sledilo, je bilo, zakaj danes temu ni več tako. Ni več dolgoletne tradicije sodelovanja arhitektov, urbanistov in umetnikov-kiparjev, ki so v javno prostor vnesli "celostno podobo, kiparji pa ustvarjalno in finančno spodbudo, ki jim je pogosto pomagala osmisliti njihov umetniški pogled." Sodelovanje pri razpravi oziroma izdaji zbornika naj bi predstavilo rešitve na ta vprašanja oziroma odprlo širšo debato v kulturnem prostoru. Zbornik je izšel ob otvoritvi razstave Sublimno v kiparstvu, ki je bila od 30. avgusta do 19. septembra na ogled v Ljubljanskem Magistratu. čez čas je sledila še odprta miza s predstavitvijo prispevkov in omenjene problematike. Naše tokratno srečanje predstavlja drugačno nadaljevanje razprave o kiparstvu v javnem prostoru. Predlagava, da najprej prek raznih prispevkov iz omenjenega zbornika, nadalje pa ob obisku gostov razmislimo tudi o projektih začasnih spomenikov.
(vir: http://www.kudmreza.org/alkatraz/arhiv/cajanke/07_javni-spomeniki.html)