V videu so nanizane podobe, ki ob spremljevalni glasbi dajejo vtis neskončnega, božanskega in nas posrkajo v brezno, iz katerega se ne moremo vrniti. Podobe nas privedejo do meja našega bivanja in nas ovijejo v temo nezavednega, v neizbežno pozabo. V filmu ni besed in govora, prisotna je le glasba in podobe, zgodba pa je kljub temu jasno razvidna. Podobe so neme priče človekove vpetosti v svet avtomatizma - birokracije in avtoritete - boga in vladarja, ki vodita v nesmiselne vojne, pobijanje in smrt. Posameznik/posameznika sta nemočna ujetnika teh silnic.

Homo Erectus je film brez besed. Samo glasba in podobe. Ema Kugler o gibajočih podobah pravi: "So kot temačen, nadrealističen ples slehernika z njegovo lastno smrtjo. Vse te podobe sem videla. Prihajale so iz teme moje podzavesti, se naselile vame, me obsedale." (vir: Filmski sklad RS)