„Drage dame, hvala“ je kratek intermedijski (digitalni) performans – moja zahvala umetnicam, ki so se v bližnji ali daljni preteklosti (kljub različnim preprekam) uspele uveljaviti. Gre za uprizoritev intervencije v lastni spomin: vprašanje o poznavanju ženskih avtoric sem obrnila nase in se odločila za poskus uravnoteženja poznavanja le-teh v primerjavi s prisotnostjo moških avtorjev v mojem spominu. S tem sem želela utrditi prisotnost teh umetnic v moji zavesti in hkrati postaviti vprašanje o njihovi prisotnosti v javnosti. V performansu tako neposredno obujam v spomin imena številnih umetnic ter le-ta sproti zapisujem. Uprizoritev je tehnološko podprta s snemanjem mojega obraza v realnem času, katerega projekcija se postopoma razkriva z naštevanjem imen. Raven aktivnosti zapisovanja istočasno dinamično diktira osvetlitev celotnega prizorišča. (Vir: vabilo na performans Ane Čigon v galeriji Kapelica, 2011)