Ideje, ki jih v svojih delih razvija Ana Čigon, se vežejo na položaj posameznika in njenega/njegovega odnosa do družbe ter družbenih vrednot. Tako v njih zaznamo teme kot so posameznikov boj za dosego sreče, opombe in pripombe na odnos do vsakodnevne situacije, odnos do družbenih pričakovanj v povezavi s spolnim vedenjem ali percepcijo in ponovno pretehtanje družbenih vrednot na splošno. V obravnavanih temah njenih umetniških del mnogokrat začutimo avtoričino osebno vpletenost; Ana Čigon kot umetnica raziskuje in prevprašuje tudi položaj umetnika v družbenem kontekstu. Pogosto v njenih delih najdemo pridih humorja, ironije ali celo sarkazma, saj skuša z njimi preusmeriti pozornost na možnost drugačnega odnosa do življenja ali do situacij v katerih se človek lahko znajde.

Ana Čigon bo v Galeriji Alkatraz razstavila video instalacijo Perspektiva, ki spominja na eno izmed njenih starejših video del One more kick. A tema razstave ni nadaljevanje ali ciklus, pač pa drugi odvod začetne ideje videa, ki bo sedaj predstavljen prvič. Video, ki je bil posnet v Galeriji Alkatraz, je strukturiran in montiran v zanko; nenehno se ponavlja in nima ne začetka, ne konca. Na katerem mestu videa bo gledalec vstopil v branje dela, je odvisno od trenutka vstopa v galerijo. Nenehno ponavljanje videa je torej namerno.

Struktura videa se razlikuje od ustrojev, ki jih je avtorica uporabljala pri prejšnjih kratkih videih, ki so s koncem prinašali preobrat. V video instalaciji Perspektiva se zgodba gradi drugače; postopno stopnjevanje pomena se ne dogaja le časovno ampak tudi preko premišljene postavitve predvajanega videa in nenehnega ponavljanja njegovih delov. Razumevanje vloge obeh akterjev, prisotnih v videu je odvisno od “perspektive” iz katere video gledamo.

Avtorica skuša prikazati različne poglede na posameznikove osebne problematike. Dve osebi v videu se, vsaka v svojem omejenem prostoru, borita za svoje / za svoj prav. Njuna situacija je gledalcu nejasna, nedoločena in abstraktna. Video instalacija se ne osredotoča na konkretne probleme akterjev, temveč na omejeno zmožnost dojemanja osebnih problemov posameznika. Razumevanje je odvisno od stališča, iz katerega kot gledalec - zunanji opazovalec - lahko razumemo drugega ali pa se v njegovo stanje vživimo. Akterja v videu navidez nenehno obupavata in ponovno prehajata v boj. S postopnim spoznavanjem vedno več stališč se moramo kot opazovalci vedno znova opredeliti do njunega početja.

(Vir: Besedilo ob razstavi Ane Čigon Perspektiva, Galerija Alkatraz, Ljubljana, 2010; galerijalkatraz.org/?p=2516)