Video, narejen posebej za instalacijo, prvič postavljeno v razstavišča Monfort v Portorožu, s prizori človeških teles v gibanju, ki spominja na plazilce. Sledijo drug drugemu v skupnem ritmu, ki jih medsebojno povezuje in jih hkrati zliva z okoljem. Posnetki so deloma abstrahirani: telesa in ozadje se ploščijo v enotno gibljivo strukturo. Podobno kot drugi avtoričini projekti zadnjih let, ki se osredotočajo na avtentične izkušnje fizičnega obstoja, preizkušajo meje telesnih zmogljivosti in ponujajo možnost nadnaravnih sposobnosti telesa, je tudi ta instalacija odziv na naraščajočo tesnobo in osamljenost, ki jo povzroča umikanje v breztelesni kiber prostor. V duhu prepričanja, da je večina odgovorov skritih prav v občutkih, vibracijah, užitkih in bolečinah naših teles, se ta dela borijo za preživetje občutenega, avtentičnega in skrivnostnega. Postavitev sedmih projekcijskih ekranov v konstelacijo nepravilnega cik-caka sugerira povezanost in soodvisnost sinhronih podob, kjer se v ritmu gibanja teles izmenjujeta kaos in red, konkretno in abstraktno, determinirano in svobodno.