Vipotnik je ustvarjalec večplastnih prostorskih kompozicij, ki najbolje izpostavijo njegovo razumevanje videa kot najaktivnejše ustvarjalnosti, podprte s sodobno tehnologijo. To niso samo prispodobe, simboli, metafore ali pa realnosti vsakdanjega življenja, povezane s podobami socialne in politične danosti, pogostokrat ujete v dokumentarno-spominske ter umetnostnozgodovinske teoretične sisteme. Mnoge Vipotnikove video pripovedi so namreč kreativno ambivalentne, nihajoče v prepoznavnosti in pomenski logičnosti, saj avtor običajno dopušča različne interpretacijske možnosti. Večplastnost video govorice je v nekaterih delih povezana tudi z reminiscencami smeha. Smeh ali smešno se pojavljata kot segmenta možnih gledalčevih reakcij, a običajno le na začetku zaznave, saj avtor potenciale smeha in smešnosti razvija v veliko bolj dramatične in družbeno kritične sisteme, ki so lahko povezani s političnimi, vojaškimi, družbeno socialnimi, medijsko agresivnimi in različnimi sodobnimi devijantnimi stanji družbe, ki se bohoti okoli nas. Smeh je znotraj avtorjeve kritike le delček čutno izpovedne materije prisoten v slikah sodobnega bivanja, ki jih umetnik zapisuje v gibljive podobe in tako ustvarja različne plasti manifestacij življenja. Pojavlja se kot nekakšna magijska prvina, ki lahko za trenutek premaguje ovire, ponuja delce upanja, dodaja sproščujoče trenutke in kot imanentno sredstvo določa nekatere potenciale, ki bi lahko spreminjali svet. Vipotnik v številnih ustvarjalnih video sistemih ponuja družbeno scenografijo razburkanega sveta posamezniku v kritični razmislek. Za razstavo je avtor pripravil prostorsko postavitev. Vanjo se vstopa skozi črno zaveso, na kateri je viden velik rumen smeško. V prostor postavitve vabi nasmeh, tam pa je prikazana video projekcija razdeljena v dva vertikalna nivoja. Vertikalno razmerje videov se povezuje s principom pokončne figure, torej subjektom opazovalcem in subjektom (avtorejm) izdelovalcem vsega, kar je prikazano. Avtor je znotraj tovrstnega razmerja povezovalec, tisti, ki aktivno posreduje in omogoča komunikacijski proces. Zgornja video projekcija prikazuje posnetke vojaških intervencij Združenih držav Amerike v Iraku in širšem Bližnjem vzhodu. S ptičje perspektive so vidne naftne lise, polja črnine kot očesna zrkla, menjajoča se prazna in z ognjem zaznamovana mesta in preko teh podob je Vipotnik postavil podobo smeška, ki se kot nekakšen leit motiv pojavlja čez celoten video. Pod videom s podobami vojaških prizorišč pa poteka video projekcija s pogledom od zgoraj (satelitski posnetki) na sanjsko mesto Las Vegas, sinonim za igralništvo in raznovrstne zabave. Mesto denarja, slave, bogastva, izmuzljive sreče in kratkotrajnega zadovoljstva. Las Vegas je prispodoba bogatenja, kjer se predvsem ob zmagoslavju priigranega denarja lahko razlega smeh. Ta v avtorjevi projekciji izgineva v figuralni kompoziciji obeh videov, ki se v namišljenem horizontu – horizontu gledalca – stapljata v enovitost razrušene podobe, minljivi arheologiji sodobnega družbeno vojaškega in izrazito agresivno pohlepnega koncepta življenja. Atributi sedanjosti se kot v nekakšnem vzorcu tkanine izpostavijo skozi akcente podob, kjer se lahko pojavlja smeh kot možna, a zmedeno hipna reakcija na minljive užitke, ki v svojem bistvu pomenijo uničevanje. Uničevanje z nasmehom. (vir: Sarival Sosič, Smeh in ustvarjalnost, kat. razstave Primeri smeha v umetnosti, Mestna galerija Ljubljana, 2015 (del besedila)