Posnetki novovalovskega performansa, ki ga je imel Marko Kovačič v Galeriji ŠKUC leta 1983. 

Video dokument je bil posnet v realnem času in sproti predvajan tudi v izložbenem oknu Galerije Škuc za obiskovalce, za katere v galeriji ni bilo prostora. Na prizorišču je bila kovinska konstrukcija z napetim platnom, na katerega so se projicirali avtorjevi ročno izdelani diapozitivi. V prvem delu je umetnik svoje telo apliciral na projicirane podobe, njegova figura v ozadju je bila vidna kot senca, silhueta. Za platnom je vstopal v konstruktivistično in ekspresionistično zasnovane elemente na platnu in s pomočjo mehaničnih gibov in aktivističnih gest ustvarjal satične/zaustavljene in gibljive podobe. (Vmes je Dragan Čolaković – Šiljo naglas prebral besedilo v srbohrvaščini: "Ne hvalim se, ali mogu reći da sam nekoga udario po uhu …". Gre za priredbo absurdistične kratke zgodbe – po vsej verjetnosti »Optužba/Rehabilitacija« –  Daniila Harmsa.) V drugem delu je stopil izza platna/membrane pred občinstvo kot ranljivo in erotično telo iz mesa in krvi ter izvedel samodestruktiven akt: obraz si je ovijal z lepilnim trakom vse do trenutka, ko mu je pošel dih.

Performans Casus belli (Povod za vojno) je bil kombinacija skulpture, prostora, geometrije, telesa, akcije in novovalovske glasbe. Dogajal se je na presečišču skonstruiranega in realnega prostora, gibanja in nepremičnosti, zaustavljenega časa in časa, ki teče. Provokativni in sugestivni gibi, gibanje in akcija so imeli intenziven intelektualen, estetski, čuten in emocionalen učinek na gledalce. (Vir: Barbara Borčić: intervju z avtorjem: "Pesem mesa in podoba je telo postala", Likovne besede: "Umetnost je močnejša od smrti", št. 21/22, 1992.)

__________________________________

Pri projektu Casus belli se je serija dogajanja v živo in snemanja na film ali video odvijala v vrsti sprotnih in zaporednih umetnin z istim naslovom. Prvo je bil performans, izveden samo za kamero in na podlagi tega je nastal kratek Super8mm film. Sledil je javni performans, posnet v realnem času in sproti predvajan v oknu Galerije Škuc za obiskovalce, za katere v galeriji ni bilo prostora. Avtor je na podlagi dokumentarnih posnetkov tega performansa z dodatno vstavljenim materialom in montažo naredil avtorski video. Sledil je video performans na 1. mednarodnem video bienalu Video CD v Ljubljani, v katerega je bil video vključen kot konstitutivni del dogajanja: umetnikove kretnje so bile s pomočjo osmih video kamer prikazane od zadaj na monitorjih, razporejenih ob robovih prizorišča. Sprednja »reprezentativna« silhuetna podoba, prikazana na platnu, je bila tako kontrapunktirana z razkrivanjem telesa umetnika iz mesa in krvi za platnom, ki je na koncu stopil pred gledalce in izvedel samodestruktivno akcijo. Zadnja je bila 9-kanalna video instalacija (s 5 minutno video zanko), ki jo je avtor postavil na razstavi "Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča" v MSUM - Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Ljubljana (5. april - 11. junij 2017). Sestavljena je bila iz starejšega dokumentarnega gradiva - posnetkov iz zgoraj naštetih istoimenskih projektov (1983): performans (Galerija Škuc, Disko FV), video performans (1. mednarodni bienale Video CD) & Super8 film (Škuc produkcija). (Vir: Barbara Borčić: Tekma  s časom. Performans in video v vzvratnem ogledalu, SCCA-Ljubljana, Gledališki muzej/institut, Ljubljana, 2014 - razstavni list).