Izolacija je poetičen razmislek o izolaciji, izključenosti in posredovanosti resničnosti. Film, v celoti sestavljen iz najdenih in arhivskih posnetkov, se odvija v treh delih: odpre se s posnetki vesoljskega sprehoda astronavta Eda Whita iz leta 1965 — kjer je izolacija predstavljena kot dejanje raziskovanja in preseganja. Nadaljuje se s televizijskimi novicami, ki promovirajo gradnjo mejnega zidu — izolacija tukaj postane orodje izključevanja, ki ljudem z begunsko in migrantsko izkušnjo odreka dostop do prostora in varnosti. Zaključi se s statičnim kadrom dveh oseb, ki v praznem belem prostoru sedita pred televizijo — tiha podoba življenja, prežetega z mediji, ki je med pandemijo postalo še bolj izrazito. 

Zvok ima ključno vlogo pri oblikovanju večplastnega pomena filma. Fragmentirani radijski prenosi, birokratski jezik in oddaljeni glasovi ustvarjajo občutek odtujenosti in dehumanizirano vzdušje. Zvok in slika skupaj destabilizirata gledalsko izkušnjo ter odpirata vprašanja o tem, kako so resnična življenja posredovana, abstrahirana in pogosto izbrisana — skozi delovanje državnih in medijskih aparatov. Minimalistična, a izrazita montaža — počasna prelivanja, dolgi kadri in digitalna tekstura — dodatno briše meje med preteklostjo in sedanjostjo, med zaslonom in realnostjo. 

Film skozi to progresijo na novo definira pojem prostora: od zunanjega vesolja, do nacionalnega teritorija in končno do notranjega, digitalnega prostora — ter sprašuje, kdo ima dovoljenje za vstop, kdo ostaja zaklenjen zunaj, in kdo ostane za zaslonom, kjer lahko le opazuje. (Vir: Sasha Ihnatovich)