V prostoru za sodobno umetnost Monfort, nekdanjem skladišču soli, sem z različnimi elementi in izraznimi sredstvi ustvarila prostorsko postavitev, ki je obiskovalca nagovarjala na več ravneh. Moj namen je bil, da obiskovalec vstopi v samo delo, da tako rekoč postane del umetniške postavitve, da jo doživi tudi fizično, ne samo s pogledom. Sledila sem Duchampovi tezi, da »so gledalci tisti, ki naredijo sliko«. To pomeni, da »umetnina nikoli ni dokončna, zaključena, ampak je oblika delovanja, ki jo ustvari projekcija, pogled gledalca«. Zanimal me je spoj različnih zvrsti umetnosti od svetlobe, glasbe, poezije do zvoka in seveda tudi to, kako vse skupaj povezati z vizualno podobo in združiti v totalno umetnino, ki korespondira s prostorom, ga zato preoblikuje in spremeni. Sledila sem ideji, da noben od elementov, ki gradijo končno umetniško delo, ne ilustrira drugega, temveč se dopolnjujejo in drug drugega plemenitijo in nadgrajujejo ter se na koncu povežejo v umetniško izkušnjo. Ustvarila sem ga z ekipo sodelavcev: Andrej Kamnik, slikar in mojster animacije, je grafike spravil v gibanje, Mateja Starič, skladateljica in oblikovalka zvoka, je napisala avtorsko glasbo in s svojim glasom interpretirala besedilo sarajevskega pisatelja in filozofa Predraga Fincija. (Vir: Zora Stančič)