S plastenjem slike (dvojna ekspozicija, prelivi, zamrznjena slika, solarizacija) in glasov je avtor umetnike in objekte v televizijskem studiju združil v elektronske senzacije - neskončni niz preosvetljenih, preluknjanih in prelomljenih podob. Video je bil kot 'dekonstrukcija ekranizacije' predstavljen v okviru eksperimentalnega programa na isti nacionalni televiziji (RTV Ljubljana). (vir: Videodokument) V 70-ih letih je televizija v jugoslovanskem prostoru – oz. nacionalne televizije v vsaki od šestih republik –, četudi se ni odprto predstavljala kot represiven ideološki aparat države, ostala popolnoma nezainteresirana za kakršnekoli produkcijske in programske spremembe in je bila v principu tudi za umetnike nedostopna institucija. Zato je bilo presenečenje toliko večje, ko je RTV Ljubljana leta 1979 v okviru eksperimentalnega programa pozno zvečer predvajala umetniški video Mihe Vipotnika z naslovom Videogram 4 in ga napovedala kot »nadvse redek televizijski dogodek, če ne celo novo doživetje« in opozorila gledalce, »da so vse motnje in nenavadnosti v sliki in tonu del programa in naj zato nikar ne poskušajo popravljati slike na svojih televizijskih sprejemnikih«.(Vir: Videoturn) Videogram 4 je krovni naslov projekta, ki ga je Miha Vipotnik razvijal v razponu treh let (1976–1979) v studiih RTV Ljubljana skupaj s slikarjem in pevcem Andrejem Trobentarjem, igralko Majo Boh in radijskim napovedovalcem Dušanom Rogljem.Dogajanje je bilo strukturirano s partituro za sintetizator Ala Stona in diagramom za aktivnosti Mihe Vipotnika, snemale so ga štiri kamere, peta pa je posnela dogajanje v režiji. Vzpostavil je strukturirano in izkustveno performativno situacijo in z raziskovanjem videojezika in z elektronskim eksperimentiranjem razvil razsežnosti videa, ki so pripadale slikarski in performativni procesualnosti. Rezultat procesa so bili štirje videotrakovi in "peti trak", ki je bil namenjen predvajanju v javnem televizijskem programu. (Vir: Videoturn)