Video in visual arts has forecasted the disintegration of predetermined formats and position of viewing, which has been expanded in e.g. “total” space in the past fifteen years. Using video projection we may change any given surface into a dynamic video screen.

Marko Batista, Boštjan Čadež: Timing Diagrams, Old Power Plant, Ljubljana,Production: Aksioma, 2011

________________________________________________________________

Ida Hiršenfelder, an art critic, theorist of media art, curator, and a member of DIVA Station digital video archive is going to talk about video space.

Through the examples of artistic interventions of Slovenian artists their awareness of the potential of media practices were analysed and the impact of their artworks to anticipate alternative cultural and social relations challenged.

Marko A. Kovačič, TV Objects, installation, 1990. Photo by Bojan Salaj

The lecture is based on the text written for the Amuse Me exhibition catalogue published by City Art Gallery Ljubljana.

The series of three lectures in frame of Encounters with contemporary visual art prepared by Barbara Borčić, Ida Hiršenfelder and Saša Nabergoj in 2014 are the outcome of collaboration between SCCA-Ljubljana and City Gallery Nova Gorica.

Photos from the lecture by Matej Vidmar

HaRaKa is a leading research platform for performance and dance in Cairo, connecting research, production, publishing and education since 2006. Since 2009 HaRaKa is organising TransDance Festival in Cairo in order to develop and investigate interdisciplinary potential of video art in relation to performing practices.

This year's festival topic is Oblivion and Resistance focused on the questions of performance and actions based on the use of the body, the creation of the rules of observation, presentation and mediation, archives and monopoly, the deletion of memory and lose.

Programme:

Ana Čigon, Brezčasnost / Timelessness, 20′, 2008
Apolonija Šušteršič, Kees van Zelst, Entrance de Singel, 5′ 50”, 1997
Maja Slavec, Revaluation (krajša verzija), 5′, 2008
Evelin Stermitz, Inside the Outside, 5′ 33”, 2006
Neven Korda, Odmevi / Echoes, 5′ Aksioma – Zavod za sodobno umetnost, Ljubljana, 2009
Maja Smrekar, Repeating Coincidence, 3'42'', 2009
Zemira Alajbegović, Vortex, 4′ 5” TV Slovenija, 2000
Ana Čigon, One More Kick, 4′ 35” 2009
Sašo Vrabič, Santa (krajša verzija), 3′ 32”, 2001

SCCA-Ljubljana has thus far collaborated with HaRaKa Centre on several occasions. The first time, in 2008 TransDance Festival with video programme Videodance_6. Two years after, SCCA has contributed another video programme Dancemania for the Townhouse Gallery (Cairo) and an interdisciplinary workshop Open Studio, conducted by video artist Neven Korda at Studio Emad Eddin Foundation.

TransDance 13

Intimising Dance on Videospotting

Mešana tehnika / Mixed Media

Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana
Odprtje: četrtek, 3. oktober 2013, ob 19.30 do 11. oktober 2013

Leta 2006 je z naslovom Ameriške zgodbe postavila razstavo in predstavila svoja video dela in instalacije. Od takrat je naredila tudi že nekaj celovečernih filmov in bila pobudnica omnibusa Sokratova smrt, v katerem je sodelovalo 23 mednarodnih filmskih in video avtorjev. Pri nas ga bomo premierno videli drugo leto in se pogovorili tudi o tem posebnem medijskem žanru. Svoje umetniško delo pogosto predstavlja na mednarodnih razstavah in festivalih, s projekcijami in predstavitvami pa gostuje zlasti po ameriških galerijah in univerzah. Lani je bila gostja Evropske prestolnice kulture v Mariboru; sodelovala je na skupinski razstavi Skoraj pomlad. 100 let slovenske umetnosti in postavila video instalacijo Zasip v bastiji Pokrajinskega muzeja Maribor. Nataša Prosenc Stearns že dolga leta živi in dela v Los Angelesu in je bolj redko navzoča v slovenskem prostoru. Zavod SCCA-Ljubljana pa z njo ohranja intenzivne stike. Njeni videi so vključeni v Postajo DIVA in uvrščeni v programeVideospotting, bila pa je ena zgodnejših gostij v Projektni sobi SCCA.

Trenutno sodeluje na razstavi S črto čez črko, projektom SCCA v Galeriji Vžigalica. Njen film Čakalnica je na tej razstavi doživel slovensko premiero, še več njenih del pa bo na razstavi in dogodku v Projektni sobi SCCA, z odprtjem včetrtek, 3. oktobra 2013, ob 19.30.

12 Boring Poems are a series of visual materials compiled in short narrative structures. They have been published successively in electronic form from January till December, 2007. The author is going to conduct a lecture performance and present how "boring" these poems are today.

Documentation of the lecture performance.

S črto čez črko

5. 9.–13. 10. 2013
Galerija Vžigalica, Trg francoske revolucije 7, Ljubljana

Med jezikom in podobo ne obstajajo protislovja niti analogije, kajti med njima ni neposrednega razmerja, temveč se izražajo zgolj dvoumnosti oziroma nejasnosti, ki kažejo nezmožnost neposrednega prevoda med obema. Vsakršen prevod govori zgolj o neki tretji stvari, ki jo jezik ali podoba želita reprezentirati; naslavlja številne ravni družbenih pojavov, ki se izražajo predvsem kot absurdni, nesmiselni, humorni, igrivi, pikri, grozljivi ali romantični dovtipi o življenju.

Uporaba jezika v likovni umetnosti, najsi bo še tako neposredna ali enostavna, ustvari razmike in ne povezav ali analogij. Ravno te napetosti med lingvističnim in piktoralnim omogočajo dinamično podstat za eksperimentiranje in preizkušanje tako literarnega kot likovnega polja. Zapuščina konkretne poezije in zgodnejših avantgardnih eksperimentov z jezikom, pomenom in podobo odzvanja tudi danes, ko na videz nevtralna orodja za izražanje jezika, kot so uporabniški vmesniki, brskalniki in urejevalniki besedil, preoblikujejo in popačijo načine, na katere se odzivamo na svet. Tovrstna orodja so temeljno posegla v strukturo jezika in povzročila spremembe v povezovanju pomenov, ki so podrejeni "copy-paste" logiki linearne, mrežne ali hierarhične zasnove vmesnikov. Več del na razstavi ukinja samoumevno uporabo teh orodij (z nenarativno uporabo urejevalnika besedil, z "nizko tehnološko" elektronsko knjigo, z generiranjem ascii poezije, z ideološko obremenjeno tipografijo), da bi postavila nove zakonitosti, napravila kritiko tehnokratske uporabe jezika in s tem spodbujala ozaveščeno uporabo.

Ob novih medijih knjiga še zdaleč ni mrtva. Knjige, revije in drugi tiskani mediji ne izgubljajo pomena pri branju in pripovedništvu ali pri oblikovanju javnega mnenja. Ravno ritual branja nastopa kot medij za prenos pomenov, in čeprav v našem primeru nastopa v odnosu z likovno umetnostjo, je njegova naloga izključno pripovedna. Ilustracije, video dela, instalacije pa zgolj širijo razpoko med tem, kar smo ravno prebrali, in tem, kar gledamo. Dvoumnost je še toliko večja, kadar sta podoba in beseda v navideznem soskladju, kakor pri Magrittovi izjavi To ni pipa.

Umetnice in umetniki:

Vesna Bukovec: Kako se uspešno spopasti z neuspehom, serija risb, tuš na papir, 2011/2013

Zvonko Čoh, Milan Erič: Socializacija bika?, skice, svinčniki, radirke(predstavitev gradiva za celovečerni animirani film, produkcija: Društvo ŠKUC, Emotionfilm, RTV Slovenija, 1998)

Tomaž Furlan: The Book, elektronska knjiga, 2008

Marko A. Kovačič: Kotiček za mladega komunista s priporočljivim branjem, instalacija, 2009−2011

Damijan Kracina: Proteus Font, tipografija, spletna stran, instalacija, 1997−2011

Amir Muratović: Iz življenja knjig, video, 3'55'', 2010−2011

Alenka Pirman: Nema predavanja – Najlepše pesmi, računalniška animacija, 2006; Poslednja beseda, tiskovina in zvočni zapis, 23'45'', 2007−2009, Produkcija posnetka: radioCona (2009)

Nataša Prosenc Stearns: Čakalnica, film, 10'20'', produkcija: Kanalya Pictures, 2005

Zoran Srdić Janežič: Počečkane besede, video, 5'15'', poezija: Jana Putrle Srdić, produkcija: Gulag, 2005; Ceci n'est pas un croquis, knjiga, produkcija: Gulag, 2012

Petra Varl: Rich Poor, stenska slika, 2010; Knjiga serigrafij, produkcija: MGLC, 2010

Rajko Vidrih: TELO, Diverzitetni počasnik, 1. št. letnika II, sitotisk na časopisnem papirju, 28. 11. 1991

Jaka Železnikar: Pregovori, mobilna aplikacija, 2011; Asciidarij 2, odzivna spletna vizualno-zvočna pesem, 2013; Asciidarij, interaktivna jezikovno-likovna struktura, 2001; Ascii Kosovel, biografski portret, 2004, Evropregovori, generativno-kombinatorno delo jezikovnega izraza, 2005

Spremljevalni dogodek:

Sreda, 25. september 2013
- ob 17. uri: javno vodstvo (vodi kustosinja Ida Hiršenfelder)
- ob 18. uri: Dejan Habicht: 12 dolgočasnih pesmi, predavateljski performans
12 dolgočasnih pesmi so vizualni materiali, zloženi v krajše narativne strukture. Izhajali so sukcesivno, v elektronski obliki, od januarja do decembra 2007. Avtor Dejan Habicht bo predstavil, kako "kratkočasne" so pesmi danes.

Kustosi: Barbara Borčić, Dušan Dovč, Ida Hiršenfelder, Saša Nabergoj
Postavitev razstave: Ida Hiršenfelder

Eden od osnovnih kriterijev pri javnem predstavljanju je omejena dolžina, ki je smiselna predvsem zaradi koncentracije gledalcev, ki jim je izbor nenazadnje namenjen in ne traja dalj kot uro in pol. Nekatera dela so že sama po sebi daleč prekoračila to časovno omejitev; kot je na primer video Nike Špan Per aspera ad astra, v katerem je izkoristila celotno dolžino VHS kasete, ki traja več kot štiri ure. Avtorica je posnela program satelitskih televizij s konstantnim preklapljanjem programov. Video prikazuje poplavo informacij v množičnih medijih, ki postanejo zgolj vizualna motnja. Ob tem se srečamo tudi z drugim, bolj vsebinskim razlogom, zakaj tovrstna dela redko vključujemo v kurirane programe. Tovrstna dela niso reprezentativna, ne ustrezajo logiki zgodbe, ki drži pozornost gledalca, še več, tej zgodbi se namenoma izmikajo. So vizualni eksperimenti in vključujejo estetiko dolgčasa s konstantnim ponavljanjem in modulacijo vizualnih učinkov. Tretji razlog za redko prikazovanje tokih video del je povezan tudi s prostorom (habitatom), v katerem je večino teh del nastala. Prvotno namreč večinoma niso bila namenjena za prikazovanje v galerijskih prostorih. Veliko dolgometražnih video del s povratnimi zankami so avtorice in avtorji posneli kot stranski produkt VJ performansov (Maja Smrekar, FŠK); ali kot kolaže posnetkov, ki so bili za umetnike že v osemdesetih dragocen material, na katerega so se umetniki vedno znova referirali (Rok Sieberer – Kuri, Zemira Alajbegović in Neven Korda – ZANK, Mirko Simič); ali prvenstveno kot raziskovanje telekomunikacijskih možnosti in soodvisnosti video naprav, na primer z eksperimenti z oscilatorji (kot so zgodnji eksperimenti Mihe Vipotnika: Video grafike iz leta 1975) in v zadnjem desetletju z generativnimi računalniškimi programi za zvočno vizualno manipulacijo in prenos podatkov na daljavo (streaming) (Tanja Vujinović, Luka Dekleva in Luka Prinčič).

Za dela izbranih umetnikov in umetnic je torej značilna video manipulacija, ki vzpostavlja notranji krog ponavljanja s konstantno modaliteto, pri čemer napako v elektronskem sistemu izrabljajo kot estetski in vsebinski element. Povratna zanka [feedback loop] nastane takrat, ko je vnos podatkov hitrejši od odziva sistema na te podatke, ko se del izhodne informacije vrne nazaj na vstopno točko. V prenesenem pomenu se torej ukvarjajo z epistemološko zagato informacijske in post-informacijske dobe, ki z bogastvom informacij ne povzroča vedno boljše kvalitete življenja, temveč prisili miselne tokove v oscilacijo – kot v elektronskem sistemu, ko korekcije signala proizvajajo vizualno ali zvočno brnenje ali šum.

Prvotno produkcijsko okolje izbranih del niso bile umetnostne institucije, zato se zdi, da je tudi za njihovo predstavitev najbolj primerno izbrati prostore izven galerijskega ali muzejskega prostora, kjer se spremenijo zakonitosti gledanja in projiciranja. Odprti prostori namreč ne zahtevajo osredotočenega pogleda, temveč številne mimobežne in tudi naključne gledalce. Načrtujemo deveturno projekcijo od sončnega zahoda od 20:00 do sončnega vzhoda 5:00 na muzejski ploščadi na Metelkovi, da bi te dragocene materiale napravili vidne.

Koncept: Ida Hiršenfelder
Produkcija: SCCA-Ljubljana, 2013
Dolžina: 08:40:44

Mirko Simič, Parabola, 35′ 28″
VPK & Human Creative Net, 1997

Parabola je kratka verzija šesturnega video performansa v izolski Diskoteki Gavioli, ki ga je avtor, VJ Simo, izvedel v živo. Prikazuje kolaž številnih najdenih televizijskih posnetkov in dokumentarnih posnetkov iz obmorskega mesteca, ki je prepleten z bogato elektronsko manipulacijo s sliko in vzorci.

Maja Smrekar, Imaginarij elektromagnetnih transformacij, 28′ 39″
M.S., 2009

Eksperimentalno video in zvočno delo z večplastno strukturo, je obdelano z različnimi tehnološkimi sredstvi, z vidika raziskovalnih formalnih video in zvočnih pristopov, ki so presečišče analognega in digitalnega načina manipulacije slike. Video uporablja številna sredstva za manipulacijo in obdelavo slike, plastenje, hitro menjavanje kadrov in distorzija, kar ustvarja abstrahirane efekte. Motivi se izmanjujejo hitro in so poudarjeno repetitivni, formalno in pomensko ujemajoči se z zvokom in govorjeno besedo. Ponavljajoče se podobe dveh obrazov se izmenjujejo z motivi industrijske krajine, komunikacijske infrastrukture in brezobličnega ozadja.

ZANK (Zemira Alajbegović, Neven Korda), Poppers, 4′ 55″
ZANK, 1988

Podobe so sinhronizirane po glasbi. Gre za poplavo simbolov, ki se mešajo s podobami pop junakov-stripovskih podob z golimi mišicami navzgor od pasu in cigareti v ustih. V hitrem tempu, razlitih video barvah, s številnimi video efekti se podobe prekrivajo, izrezujejo, priplazijo.

Nika Špan, Per aspera ad astra, 4:05:00
N.Š., 1999

Posnetek štiriurnega neprestanega menjanja 150 televizijskih programov (preko satelita Astra). Video je bil posnet brez video kamere neposredno s televizije na VHS kaseto, s pomočjo VHS rekorderja. Trajanje videa je določila dolžina traku VHS kasete. Video je bil posnet 5. 7. 1999, med 17:23 in 21:27 uro v Düsseldorfu.

Luka Dekleva: Sen/za Televizijo/a, 28′ 38″
Miha Vipotnik, 2009

Video je rezultat avtorjevega sodelovanja z Mihom Vipotnikom pri projektu Sen/za Televizijo/a, ki ga je Vipotnik izvedel natanko 30. let po prvem vklopu njegovega projekta Videogram 4 v televizijski prostor 4. maja 1979. Deklevovo delo lahko vidimo kot re-make Videograma 4. Sliko je deformiral z osciloskopom in dobil popolnoma nepredmeten abstrakten video, tako da slika in zvok Videograma 4 postaneta neberljiva in se zdi, kot da je trak pokvarjen, da se Videogram 4 predvaja upočasneno. Ta osciloskopska verzija Videograma 4 je nastajala v Galeriji Jakopič in bila sočasno predvajana v Galerijo Kapelica, kjer Nova deViator izvaja otvoritveni performans ob 40. letnici Radia Študent za projekt XL Experiment.

Rok Sieberer – Kuri, Technotime, 30′ 11″
Media Teror, 1999

Video se poigrava z abstraktnimi formami barvnih gmot, ki poplesujejo na ekranu in spreminjajo obliko. Avtor se poslužuje izposojenih kadrov iz televizijskih novic, ki so računalniško obdelane. Značilno je zelo hitro menjavanje kadrov in hiter ritem montaže.

Tanja Vujinović, Extagram / Oscilo 15′ 26″
Exstat, 2007

Polnjeni plišasti objekti, elektronika (zvočniki, video kamera, kontaktni mikrofoni, računalnik, avdio mikseta) v seriji projektov Diskretni dogodki v hrupnih domenah so taktilno-sonični objekti ali okolja. Te sestavlja več nelinearnih video in zvočnih sistemov, ki (re)kodirajo dogodke v podatkovne tokove zvočno-vizualnega hrupa. Cikel Diskretni dogodki v hrupnih domenah razkriva mehko pulziranje in oscilacije diskrenih enot. Sestavljen je iz multimedijskih igrač, ki ustvarjajo intervalne prostore skozi granulirane tokove signalov ter interakcijo. Extagram je serija mikrodel, nastalih v odnosu med risbo in zvokom, kot tudi v procesu recikliranja zvočno-vizualnega materijala. Nastali zvočno-vizualni Extagram(i) odpirajo polja nedeterminiranosti stanja, mogočega mapiranja ter distribucije signalov, in so ob enem tudi skice prostorskih vibracij ter začasnih prehodov – trajektorijev. Extagram(i) ustvarjajo v svoji večpomenskosti okvir za raziskovanje relacij med dvodimenzionalno risbo in zvokom, pri čemer zvok deluje kot akcent, ki povezuje nevidne elektro-fizične (inter)akcije, do katerih prihaja v konkretnem prostoru. Extagram-ST807 je narejen v celoti iz televizijskih testnih signalov. Oscilo je serija, ki uteleša lastnosti in funkcije sodobnih igrač v tesnem in osebnem stiku z uporabniki skozi poenostavljene in ljubke forme ter možnosti modularnega oblikovanja mikrosvetov, ki temeljijo na omejeni, največkrat na zvoku zasnovani interaktivnosti.

Miha Vipotnik, Video grafike, 17′ 20″
RTV Ljubljana, 1975

Zgodnji poizkusi računalniške animacije skozi interakcijo kamere in monitorja. Grafični znak je v nenehnem gibanju, efekti se spreminjajo z intervencijami roke pred monitorjem. Ne glede na to, da so Vipotnikova zgodnja dela, nastala pod vplivom slikarstva, so Video grafike zanimive, ker pristopajo k slikarstvu v duhu časa in – kar je še bolj pomembno – ponujajo slikarstvu eksperimentalno dimenzijo, ki jo klasično slikarstvo ni moglo zajeti. Pomembnost eksperimentalnega je njegova nepredvidljivost, ki popolnoma spremeni tudi politično držo umetnika. Umetnik ne kontrolira celega procesa od začetka do konca, da bi se v svojem boju za kontrolo pokazal kot tisti, ki zna preseči samega sebe, ampak le postavi pogoje za eksperiment, postavi odnose med tehniko in subjektom – in si želi, da bi proces dokazal avtonomnost umetnine.

Emil Memon, Blue Movie, 51′
Emil Memon, Pawel Wojtasik, 1983

Blue Movie je intimistična pripoved avtorja neposredno po njegovem prihodu v New York, ki je postal osrednja motivika in tematika tega dela, ter formalana meditacija na sledi t.i. “artist cinema”, “non narative film” in “performance video art”. Avtor izkazuje fascinacijo nad monumentalno urbano sredino, arhitekturnimi strukturami in položajem posameznika v tovrstni sredini, obenem pa v njih raziskuje likovno estetske elemente. Svoje telo postavi v odnos z mestom na način, da gol sedi v manjši sobi s pogledom na mesto. Repetitivne sekvence tega filmskega oziroma video dela, predstavljene brez zvoka, v svoji neobvezujoči naraciji iščejo različne formalne vizualne efekte. Film je posnet po posebnem postopku: najprej kot črno-beli video, nato predvajan na ekranu in posneto s Super 8mm filmsko kamero, nato pa je material ponovno posnet v tehniki barvnega videa – od tod tudi modra koloriranost posnetkov. Video delo lahko služi kot samostojna enota, večkrat pa je bil predvajan kot vizualni element zvočnih performansov avtorja.

Luka Dekleva in Luka Prinčič, Singing Bridges Bizovik, 4′ 07″
Kapelica, Codeep, KinoDvor, 2008

Singing Bringes Bizovik je video performans, pri katerem zvok prihaja iz mikrofonov nameščenih na kable in konstrukcijo mosta. Tako posneti zvočni material sta Jodi Rose in Luka Prinčič v živo kombinirala s video posnetkom mosta, ki ga je istočasno manipuliral Luka Dekleva. Umetniki stopnjujejo prisotnost okoljskega zvoka, da bi razširili pomen zvočne arhitekture kot strukture zvokovnega polja in jo povezali neposredno s prostorom. Fizične interference v javnem prostoru prevajajo v zvočno in video utripanje.

Beseda vídeo se seveda navaja že v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Za Slovar novejšega besedja slovenskega jezika pa so njen pomen dopolnili. Vídeo kot enakoizrazna (homonimna) iztočnica je navedena kot samostalnik z naslednjimi pomeni: 1) z videokamero napravljen posnetek zaporedja slik, podob s spremljajočim zvokom, namenjen nadaljnjemu predvajanju ali obdelavi (snemanje videa); 2) medij, nosilec takega posnetka (digitalni video); 3) glasba, ki se predvaja z videoposnetkom (izid novega singla in videa); 4) dejavnost, ustvarjanje, katerega izrazna oblika je posnetek zaporedja slik, podob, ki dajejo vtis gibanja (praktično spoznavanje filma in videa). Besednovrstna podiztočnica je pridevniška raba besede vídeo, ki se piše narazen, npr. video posnetek, video kamera.

Navedena je še slovarska iztočnica vídeo… kot prvi del zloženk. V tem primeru se piše skupaj, npr. videokamera, videoumetnik.

Zanimivejše so besede, ki so novejšega datuma in izhajajo iz umetniške video prakse. Npr. beseda vídeoinstalácija (in vídeo instalácija), ki je umetniška predstavitev, posneta na magnetni trak ali računalniški medij. Ali pa vidžêjanje, ki je poustvarjanje videoprojekcije s tehniko urejanja, mešanja izvornih videoposnetkov, navadno med predvajanjem, izvajanjem glasbe. Vídeoárt (in vídeo árt) je v slovarju razložena kot eksperimentalna umetnost, katere izrazna oblika je videoposnetek, vídeoumétnost (vídeo umétnost) pa kot umetnost, katere izrazno sredstvo je video.

Poglejmo še kakšen zanimiv primer ponazarjevalnega gradiva, ki prinaša kolokacijske in stavčne zglede dejanske rabe. Zgledi so praviloma avtentični, načeloma vzeti iz korpusa Nova beseda. Vídeoumétnik (in vídeo umétnik) se predstavlja kot: »Uporniškega, divjega, a vselej premišljenega in utemeljeno kritičnega umetnika, dobrega kiparja in prodornega videoumetnika bi verjetno sprejeli.«

Besede videoarhiv v slovarju ni – je pa navedena videotéka: 1) ustanova, v kateri se zbirajo, hranijo in izposojajo videokasete in DVD-ji in 2) sistematično urejena zbirka videokaset, DVD-jev. V duhu časa in tehnološkega razvoja bi vídeoarhív (in vídeo arhív) lahko razložili kot: 1) ustanova, ki sistematično zbira, dokumentira, hrani, omogoča fizično in spletno dostopnost, raziskuje in predstavlja video (umetniška) dela (SCCA-Ljubljana v videoarhivu Postaja DIVA hrani že več kot tisoč enot videodel); 2) sistematično urejena zbirka (umetniških) videodel, ki je dostopna fizično in na spletu (Videoarhiv Postaja DIVA vključuje videodela iz slovenskega prostora v razponu od leta 1969 do danes).

Slovar je na voljo pod pogoji slovenske licence Crative Commons 2.5, zato smo za vas izbrali več besed o videu, ki jih verjetno že poznate in uporabljate (PDF: Slovar novejsega besedja slovenskega jezika: besede video).

Vir: Slovar novejšega besedja slovenskega jezika. Ur. Aleksandra Bizjak Končar in Marko Snoj. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2013 (Zbirka Slovarji). Str. 381–385.

DISCUSSIONS AND SCREENINGS

On June 8 at 5 pm Barbara Borčić, head of SCCA video programs and theDIVA Station archive, will join the discussion with Gordana Nikolić (curator at the Museum of Contemporary Art Vojvodina), Branka Benčić and Aleksandra Sekulić.

Barbara Borčić will talk about the DIVA Station archive and screen the video essay by Nika Grabar DIVA at Škuc Gallery in 2009. In the video essay the author says: “Archiving is really keeping some kind of memory alive. DIVA is trying to find memory for images and enable us to think the space of art. Without it we are caught in the image of a world that is reproducing us in a mechanical way.”

www.e-arhiv.org/diva

On June 15 Neven Korda will be the guest at the Salon presenting the projectBodočniki. Bodočniki - an underground video from the FV Video production is divided into two (sub)periods 1982-1985 and 1985-1989. The dividing line is defined with the perception of the video as an important creative medium and life choice. The difference between both (sub)periods can also be found in the technology of making the video. The two boarders are defined by two cassettes - So young and Search for the Lost Time.

www.zavod-zank.si/korda/aprilski

Video, Television, Anticipation – program (pdf)

Salon of the Museum of Contemporary Art, Belgrade

Zdenko Vrdlovec: Zgodovina filma na Slovenskem 1896–2011

Paolo Cherchi Usai Smrt filma: Zgodovina, kulturni spomin in digitalni mračni vek je kritični esej, zasnovan kot serija opažanj, teoretičnih izpeljav in izbranih fotografskih virov, ki združujejo vednost dolgoletnega arhivista ter zgodovinarja s filozofskim premislekom o ontologiji same filmske podobe, njeni obstojnosti, preteklosti in možni prihodnosti v dobi digitalne reprodukcije. Kljub provokativnemu naslovu ne gre za nostalgično objokovanje »usode« filmskega traku ali analognih nosilcev, temveč prej za ugotovitev, da je fizično »propadanje« in izginjanje filmskih del neizogiben, a hkrati konstitutiven del zgodovine samega medija. Delo, ki ga zaznamuje zdrav odmerek kulturnega pesimizma glede prihodnosti našega razmerja z materialnimi viri preteklosti in sedanjosti, a tudi utopična vizija bolj poglobljenega in večznačnega odnosa do preobilice (filmskih) podob, ki nas obkrožajo.

Fredric Jameson:  Filmska kartiranja

Filmska kartiranja združujejo doslej še neprevedene, a klasične študije o filmu ter množični kulturi iz bogatega teoretskega in esejističnega arzenala Fredrica Jamesona, slovitega ameriškega literarnega komparativista in kritičnega teoretika kulture. Pričujoči eseji predstavljajo enega redkih sodobnih primerov marksistične kritike filma, tradicije, ki si je film prizadevala osvojiti kot pomemben problem za kritiko ideologije, zgodovinsko analizo in politični boj. Segajo od konca sedemdesetih let do sredine preteklega desetletja in se vidno posvečajo spremembam v določilih filmskega realizma, specifičnim narativnim oblikam, ki zaznamujejo postmoderno dobo, ter tudi prizadevanjem, da bi začrtali nove oblike dojemanja globalnega in perifernega v okviru svetovnega sistema. Prek enciklopedične analize, ki obsega tako dela dominantnega, hollywoodskega načina filmske produkcije, kot tista, ki prihajajo z "obrobij", in ki vključuje tako književnost kot plastične umetnosti, tako vprašanja množične kulture kot političnih procesov, nam Jamesonova filmska kartiranja omogočajo razumeti vlogo filmske umetnosti v zgodovinskem trenutku globalnega kapitalizma.

Zdenko Vrdlovec (ur.)  40 UDARCEV: slovenska filmska publicistika o slovenskem in jugoslovanskem filmu v obdobju 1949–1988

besedila: Vasja Bibič, Matej Bor, Andrej Drapal, D. Duškovič, Aleš Erjavec, Silvan Furlan, Niko Grafenauer, Andrej Inkret, Bojan Kavčič, Taras Kermauner, Jože Kloboves, Vladimir Koch, Peter Kolšek, Viktor Konjar, Janko Kos, France Kosmač, Lado Kralj, Vladimir Kralj, Bogdan Lešnik, Vladimir Memon, Miloš Mikeln, Jure Mikuž, Peter Milovanović Jarh, Stojan Pelko, Dušan Pirjevec, Denis Poniž, Vasko Pregelj, Jože Pučnik, Marjan Rožanc, Franček Rudolf, Dimitrij Rupel, Goran Schmidt, Brane Šömen, Marcel Štefančič, jr., Darko Štrajn, Rapa Šuklje, Janko Traven, Toni Tršar, Zdenko Vrdlovec, Miha Zadnikar, Vitomil Zupan  SGFM, Ljubljana 1988  24x16 cm, 401 strani, čb fotografije, broširano  ISBN 961-6417-26-6 / EAN 9-789616-417266 

Že bežen pogled na to knjigo nas osupne. V njej so namreč zbrana imena več generacij, ki predstavljajo nekdanjo in današnjo intelektualno elito z najrazličnejših področij – od književnosti, prek družbenopolitične sfere, pa vse do filmske misli. To delo pa je posebno tudi zato, ker se zdi, da so avtorji svojo temo, to je slovenski in takratni jugoslovanski film, obdelali do potankosti, skoraj iz vseh možnih vidikov in skoraj v vseh njenih pojavnih oblikah: analizirali so jo "skozi očala" zgodovine, ekonomije, ideologije in seveda filmologije, se spraševali o razmerju filma do literature, erotike, vojn in družbe, izpostavljali filmske probleme igre, scenaristike, montaže in žanra, analizirali tematsko raznolikost filmov, ki sega od "klasične" dvojice erosa in tanatosa vse do "ideoloških" tem svobode, represije in družbene krize, ter, ne nazadnje, svojo refleksijo usmerili tudi k posameznim režiserjem in naslovom. Vsekakor je to delo, ki s svojo širino in raznolikostjo lahko zadovolji najrazličnejše bralce.

Robert Bresson:  ZAPISKI O KINEMATOGRAFU

uvod in prevod: Filip Robar-Dorin  Slovenska kinoteka, Ljubljana 1997  21x15 cm, 54 strani, broširano  ISBN 961-90339-4-9 / EAN 9-789619-033944 

Delovni zapiski enega največjih svetovnih režiserjev, avtorja, ki je s svojimi nekonvencionalnimi pogledi na filmsko ustvarjanje tako očaral francoske novovalovce, da so ga proglasili za enega svojih duhovnih očetov. V tej čudoviti knjigi, na pol poti med študijo in poezijo, v tem zborniku lapidarnih aforizmov in refleksij, spregovori o kinematografu, ki piše s slikami in zvoki ter tako ustvarja vizualno-avditivni tekst o modelih – ki pri Bressonu nadomeščajo igralce – ter mimični funkciji njihovega obraza in telesa. Delo je privlačno in vznemirljivo tako za največje poznavalce sedme umetnosti kot tudi za slehernika v iskanju lepote.

Stojan Pelko (ur.)  VRZELI FILMA IN ARHITEKTURE

besedila: Jean Baudrillard, Philippe Dubois, Peter Eisenman, Fredric Jameson, Abbas Kiarostami, Rem Koolhaas, Jean Nouvel, Denise Scott Brown, Robert Venturi, Paul Virilio, Wim Wenders  prevod: Borut Cajnko, Denis Debevec, Severina Dravinec, Irena Ostrouška, Stojan Pelko, Marko Studen, Anuša Trunkelj  Slovenska kinoteka, Ljubljana 2001  21x15 cm, 156 strani, broširano  ISBN 961-90710-9-3 / EAN 9-789-619-071090 

Zbornik, v katerem so združili moči režiserji, arhitekti in teoretiki ter se s tako obogatenim kategorialnim aparatom lotili razmišljanj o stikih, dotikih, presekih, bližini, zgrešenih pogledih ter skupnih sprehodih arhitekture in filma. Urednik Stojan Pelko je vanj uvrstil avtorje, ki predstavljajo raznovrsten, po svoje skoraj osupljiv izbor. Kot pravi, se je povsem zavestno odločil zanj, saj meni, da so se avtorji ujeli (vsaj) v eni točki, in sicer v pripisovanju pomena praznini, pa četudi jo vsak imenuje drugače: nič, tema, luknja, tišina, drobec odsotnosti pomena, vrzel ... Pelkov cilj je bil zasnovati delo, ki bo na svojih straneh razprlo vrzeli, prostor, kjer bi se kot v temi kina spletal proces, ki je po svoji moči mentalnih konstrukcij na las podoben arhitekturnemu snovanju prostora – prostora videnja in prostora védenja.

Serge Daney:  FILMSKI SPISI

Izbor tekstov in predgovor: Zdenko Vrdlovec  prevod: Elida Hamzić, Anja Kosjek, Irena Ostrouška, Jerneja Žuran  Slovenska kinoteka, Ljubljana 2001  21x15 cm, 162 strani, čb fotografije, kazala (imena, izvirni in slovenski naslovi filmov), broširano  ISBN 961-90710-8-5 / EAN 9-789619-071083

Izbor najbolj reprezentativnih besedil "najpredrznejšega in najbolj navdahnjenega filmskega kritika", katerega vpliv bi lahko primerjali s tistim, ki sta ga imela Roland Barthes in André Bazin, morda najpomembnejši figuri v razvoju filmske misli. Ko je pisal za revijo Cahiers du cinéma, je v svojih člankih "utelesil" različne usmeritve te revije; lahko bi celo rekli, da je Daneyjev okus narekoval njeno uredniško politiko. Ko je prevzel vlogo kritika dnevnika Libération, se je v prvi vrsti posvetil vprašanju, kaj se zgodi s filmom (in našim življenjem), ko ga osvoji televizija. Prav v razmerju do slednje pa je bil Daney tudi neke vrste avantgardist, prvi veliki filmski kritik, ki je bil zmožen izvesti radikalen preobrat, da bi tako lahko sledil in nepristransko ocenjeval novonastajajoči svet avdiovizualnega – svet videospotov, televizije in multimedijskega spektakla. Priporočljivo branje za vsakega pravega cinefila.

Dominique Villain:  MONTAŽA

Prevod: Maja Meh  Slovenska kinoteka, Ljubljana 2000  21x15 cm, 146 strani, čb fotografije, kazalo (slovenski naslovi filmov), broširano  ISBN 961-90710-3-4 / EAN 9-789619-071038 

Čeprav se nam danes zdi skoraj nepredstavljivo, da film ne bi šel skozi fazo montaže, pa ni bilo vedno tako. Sto let filma namreč še ne pomeni tudi sto let montaže! Ali torej vemo, kdaj in kako se je montaža pravzaprav začela – po naključju ali iz nuje? In montažerji – so kdaj igrali še kakšno drugo vlogo poleg te, da so bili "profesionalci v svojem poklicu", zaskrbljeni nad lastno močjo? Ali tudi oni na montažni mizi improvizirajo, izumljajo? In zakaj med cineasti najdemo tako take, ki montažo obožujejo, kakor tudi take, ki jo sovražijo? Kako to, da pri enem najbolj natančnih opravil v procesu izdelave filma prihaja do tako silovitih čustev? Dominique Villain nam iz različnih zornih kotov razkriva, kaj se dogaja v poltemi montažne sobe, ter z zgodovinskim pregledom razvoja montaže skuša odgovoriti na vprašanje, kaj je dobra montaža.

Melita Zajc (ur.)  AVDIO-VIZUALNI MEDIJI IN IDENTITETE

Besedila: Marie-Luise Angerer, Raymond Bellour, Jean-Paul Dollé, Thomas Elsaesser, Silvan Furlan, Félix Guattari, Rastko Močnik, Stojan Pelko, Constance Penley, Majda Širca, Marcel Štefančič, jr., Darko Štrajn, Hrvoje Turković, Paul Virilio, Jože Vogrinc, Peter Weibel, Melita Zajc, Slavoj Žižek  prevod: Alenka Balon, Romina Bešič, Andrej Hiti-Ožinger, Stojan Pelko, Smiljana Poldrugovac, Mojca Rupar Korošec, Primož Vitez, Melita Zajc, Mihela Zupančič  Slovenska kinoteka, Ljubljana 1996  21x18 cm, 206 strani, čb fotografije, povzetki v angleščini, broširano  ISBN 961-90339-1-4 / EAN 9-789619-033913 

Jesenska filmska šola se je leta 1994 posvetila razmerju med mediji in identitetami na področju avdiovizualnega. Koncept šole je zastavila Melita Zajc, prodorna domača poznavalka televizije in filma, z njim pa v Ljubljano privabila nekaj najeminentnejših sodobnih teoretikov avdiovizualnih medijev. Osrednje teme so se priznani tuji in domači gostje lotili prek treh sklopov: v sklopu, poimenovanem tehno, so avtorji konceptualizirali problematiko identitet v kontekstu medijev in komunikacijskih tehnologij, televizijski sklop je odgovarjal na vprašanja o kredibilnosti televizijske podobe in družbenih vezeh, ki jih ta vzpostavlja, filmski pa je obravnaval probleme, ki segajo od identifikacijskih postopkov filmske podobe do njene identitete v razmerju do elektronske podobe.

Jože Dolmark TKANJE POGLEDOV, Zbirka Kinotečni zvezk

Tkanje pogledov prinaša izbor zapisov iz bogatega, štiri desetletja obsegajočega filmsko-publicističnega opusa Jožeta Dolmarka, enega najbolj vsestranskih in pretanjenih domačih filmskih piscev. V prispevkih, ki segajo od kritike in esejistike do teorije in polemike, se Dolmark posveča filmom, ki pripovedujejo s slikami, in piše pripovedi, ki jih naseljuje s strastno opisanimi podobami. Svojim bralcem in učencem pripoveduje predvsem o slikah: slikah iz življenja, iz kina, iz sveta.  Film je zgodba, stkana iz pogledov. Na platnu se oči in obrazi igralcev križajo in kličejo po pogledih gledalcev tam spodaj v temni spovednici, ki je v vsakem pravem spočetku vedno kinotečna dvorana. V stoletju kina je oko kamere spregalo vse možne modalnosti človekovega (v)pogleda: videti, opazovati, odkrivati, gledati od daleč, gledati na skrivaj, zajemati malenkosti. Homo videns je postal nekakšen emblem projekcije samega sebe prek nečesa vizualno močnejšega zunaj sebe, pričel je vaditi svoj lasten notranji pogled, da bi bil zmožen sprejemati prek teh filmskih in zunaj sebe stkanih slik skrivnosti prostorov in časov, skrivnosti duha.  S temi pogledi se hranita domišljija in razum. Nekdo ti pokloni neko mimetično kredibilno podobo sveta, neke vrste fantazmo, in tvoje je, da med sanjami in zavedanjem, med realnostjo in fikcijo izluščiš zgodbo, filmsko zaupanje. In nikoli več ne boš isti.

Igor Prassel: Filmografija slovenskega animiranega filma 1952–2012

Prevod v angleščino Maja Lovrenov  zbirka Slovenski film  Filmografija slovenskega animiranega filma 1952 – 2012 je prvi obširni oris zgodovine animiranega filma v Sloveniji.

Ob detajlnih filmografskih podatkih in bogatem slikovnem materialu, spremljajoči dvojezični tekst (slovenski in angleški jezik) ovrednoti evolucijo nastalih filmov po principu širše estetske in zgodovinske obravnave. Animirani film je filmska zvrst oživljanja/animiranja risb, lutk, kolažev, predmetov in drugih živih ali neživih stvari, posnetih v tehniki sličica za sličico s filmsko ali video kamero, (digitalnim) fotoaparatom ali narejenih s pomočjo računalnika ter z minimalno frekvenco sosledja gibanja dvanajstih sličic na sekundo. Glede na animacijsko tehniko, uporabljane materiale in postopke proizvodnje se animirani film loči na risani film, lutkovni film (ta se glede na uporabljene materiale loči na animacijo lutk, animacijo gline in animacijo plastelina), kolaž film(loči se na izrezanko in silhuetno animacijo), računalniško animacijo (2D in 3D) ter na animacijo drugih tehnik (risanje ali praskanje na filmski trak, risanje ali slikanje na steklo, risanje v pesek, pikselacijo, predmetno animacijo, animacijo fotografij idr.) in animacijo v kateri so različne tehnike med seboj pomešane. Slovenski animirani film, ki je bil v petdesetih letih deležen določenih institucionalnih razvojnih smernic, je danes na žalost prepuščen stihijskemu razvoju in samo trdna volja ter ljubezen do medija, ki so jo gojili posamezni avtorji, nam dopuščata pisati zgodovino tega edinstvenega medija. Za razliko od Zagreba, kjer se je v petdesetih letih pod okriljem Zagreb filma zbrala homogena skupina avtorjev animiranega filma, ki so začeli pisati moderno zgodovino svetovnega avtorskega animiranega filma, Ljubljana ni uspela postaviti produkcijskih pogojev, ki bi sledili razvoju animiranega filma v sosednji republiki. Na začetku petdesetih let je sicer kazalo, da se bo pod vplivom in vodstvom Saše Dobrile slovenska animirano filmska produkcija specializirala na področju lutkovnega animiranega filma, a ravno ko so začeli filmi, predvsem zaradi nepretrgane proizvodnje dosegati mednarodne estetske avtorske standarde, je zaradi neustreznega financiranja na začetku šestdesetih let institucionalna proizvodnja slovenskih lutkovnih animiranih filmov ugasnila. Od takrat naprej se je animirani film razvijal zlasti na osnovi zavzetosti posameznih ustvarjalcev. Zgodovina slovenskega animiranega filma je tako predvsem zgodovina, ki so jo v posameznih obdobjih pisali posamezni avtorji in ravno to hipotezo bo Filmografija slovenskega animiranega filma poskušala potrditi.