Tokratni Video večer s Postajo DIVA je nekaj posebnega. Ker se ne moremo srečati v živo, sva se z Natašo dogovorili, da pripravimo dogodek v obliki vnaprej posnete video predstavitve. Nataša je posnela kratke izjave in prosila tudi svoje soustvarjalke, da prispevajo izjave o skupnem projektu. Vse skupaj smo združili v 45 minutno video predstavitev z inserti posameznih del, nekatera dela pa so predstavljena v celoti. Premierno predstavljamo tudi novo delo, video kolaž Nevarna leta, ki sta ga ustvarili skupaj s Polono Mesec.

Pri običajnih Video večerih, ki potekajo v galeriji, se z avtoricami ali avtorji v živo pogovarjamo o projektih in postavljamo vprašanja. Tokrat žal ta del interakcije odpade. Sta se mi pa med ogledom izjav in del porodili dve vprašanji, ki sem ju Nataši zastavila kar preko e-pošte in tukaj objavljamo njena odgovora.

Vesna Bukovec

VB: Kako je nate vplivalo sodelovanje pri video projektih Dube Sambolec (Collectors – imamo jih tudi na DIVI), ali ti je bila to morda prva izkušnja takega sodelovanja in te je navdihnila za tvoje lastno delo in nadaljnja sodelovanja?

NS: Hvala, Vesna, za to vprašanje! 
Dubo sem spoznala v času študija na ALU-ju. Takrat je gostovala na akademiji z enotedenskim seminarjem, kjer nam je predstavila svojo pedagoško prakso na Akademiji za likovno umetnost v Trondheimu na Norveškem, kjer je takrat poučevla. In seveda tudi precej širše o umetnosti. Mene je ta njen seminar fasciniral do te mere, da sem konkurirala za študentsko izmenjavo na akademiji v Trondheimu, kjer so me na podlagi poslanega portfolia tudi sprejeli. Študentska izmenjava v Trondheimu je bila zame zelo uspešna in čudovita. Tudi za to se moram zahvaliti Dubi, ki je ostala moja mentorica na dodiplomskem in podiplomskem študiju.

Če zdaj pogledam ta portfolio, vidim, da sem v umetniških projektih sodelovala že prej. Eno prvih je bilo sodelovanje v kiparsko-arhitekturnem projektu Javno stranišče na Metelkovi leta 1999, ki je zdaj vključeno v mednarodno zbirko Arteast 2000+ v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani. 
Martino Bastarda, Matejo Ocepek in mene je povabil k sodelovanju Jože Barši, ki je bil takrat naš profesor na ALUju. Nekaj mesečno sodelovanje, pogovori, načrtovanja in izvedba projekta je bila zame ena najdragocenejših izkušenj v času študija. Gotovo je to pripomoglo k nadaljnjim sodelovanjem, tako da imamo v času študija z Martino in Matejo kar nekaj skupinskih projektov.
 Leta 2002 sem sodelovala v Dubinem performansu Collectors #3 in še nekajkrat kasneje, kot tudi z drugimi umetnicami in umetniki. Očitno je, da mi je sodelovanje ljuba praksa in tako še kar vztrajam pri tem:)

VB: Zanima me, kako gledaš na (oz. uporabljaš) formo performansa? Kakšne so zate razlike med performansom, ki ga izvajaš v živo, pred publiko in performansom, ki je izveden brez publike, zgolj za video? Na podlagi česa se odločiš za eno ali drugo?

NS: Z javnim performansom sem začela pravzaprav na akademiji v Trondheimu. V tamkajšnji video knjižnici sem veliko študirala te vrste umetniške prakse, poleg tega sem se tam počutila na momente osamljeno, tudi v jeziku. Tako sem na avtobusni postaji pred akademijo izvedla branje Beckettovega Molloya v slovenskem jeziku (Reading Samuel Beckett’s Molloy in Slovenian translation, performans, avtobusna postaja Rosenborggt. Trondheim, Norveška, 21. 3. 2001) Ker je bilo zelo mraz, sem bila zavita v spalno vrečo, z vročim čajem itd. To je bil moj prvi javni performans, ki je izšel iz nuje, da se pokažem ljudem, da jim povem, da imam tudi jaz svoj jezik, da obstajam.

To lahko ugotavljam za nazaj, verjetno pri vsakem posameznem performansu lahko ugotovim razloge, zakaj je šlo za izvajanje v živo ali brez publike. Nikoli pa se ne odločam v smislu: zdaj bo v živo, zdaj samo za video … Očitno je, da to pride samo od sebe.