Vsakemu spoznanju predhodi diferenciacija veličin na zoperstavljene vrednosti. Ukrivljeni prostor se razpre, razpotegne na nasproti stoječe pojme (-> dualizacija). Šele od tega trenutka dalje lahko s prostorom operiramo (-> merimo). Slabo stoji nasproti dobremu (-> etika, kvaliteta), črno nasproti belemu (-> barva). Tako dobljeni večdimenzionalni prostor je reducirani prostor metafor - seveda tudi sam metaforičen -> racionalizirani model sveta. Struktura je jasna, a je vendarle le podoba, odsev, senca prvotne ukrivljenosti.

Na silo razvlečen prostor, kjer je bil prej narava, je prostor človeka. Kontemplacija in komunikacija ustvarita strukturo (-> urejeni logični prostor), ki je lahko tudi estetska. Logika je metoda (-> algoritem, mehanizem, stroj), ki nam služi, da na podlagi predpostavk (-> vhodnih informacij, izhodišč) dobimo odločitev (-> izhodno vrednost, vrednoto). Slednja je pri kompleksnih strojih vedno abstrakcija (-> poenostavitev, nekonformna preslikava) večjega števila vhodnih predpostavk v manjše število izhodnih vrednosti. Odločitev ni neskončno mnogo, saj je prav redukcija vhodnih spremenljivk osnovni motiv "računanja" z logičnimi stroji. Abstrakcija postane svoje telo - na videz brez preteklosti, brez možnosti popolnoma točnega razumevanja (-> prevajanja, komunikacije). Še več: abstrakcija postane enakovredni (-> nerazpoznavni) del sistema. Prvotno telo "ne ve več", ali je motivacija za odločanje posledica njega, ali posledične abstrakcije.

Krožna (-> kibernetska, avtopoetska) zakonitost pri sistemih, na katere se nanaša (-> samonanašajočih sistemih), povzroči neenostavne povratne zanke, saj novi vhodni podatki niso več enaki prejšnjim. Ker so to abstrakcije z lastnimi (kompleksnimi) telesi, brez neposredne zveze s spremenljivkami (informacijami, dražljaji), ki so jih spočele, jih ne moremo več ločiti izven sistema, razen če ugotovimo njihovo točno geneologijo (-> vzroke, zakaj so te abstrakcije nastale). Izhodna abstrakcija je prav zaradi izbrisa svojih izhodišč (in s tem izbrisa jasnih vzročno-posledičnih razmerij) univerzalizirana. Telesom-abstrakcijam lahko rečemo arhetipi, stereotipi, vzorci, navade, kultura, identitetne lastnosti, itd ... Vsaka nadaljnja abstrakcija se lahko v obstoječi sistem vključuje poljubno. Še več - na način asociativnega mišljenja se tvorijo poljubne (tudi hierarhične) povezave "povratnih zank", iz katerih pa ni izvzeto niti prvotno telo (-> sistem T(i)). Sistem-škatla je "črna" - opravka imamo z "ne v celoti" doumljivimi akcijami in reakcijami kompleksnega sistema - sistem nam nudi le videz (-> podobo). Za (delno) razumevanje (-> spoznanje identitete sistema) potrebujemo analizo (čim večjega števila) vsebovanih "abstrakcij" sistema. Statistična analiza kompleksnih (-> nealgoritmičnih) sistemov (o katerih je bilo zgoraj govora), vnese le še dodatno abstrakcijo (statistika podobno kot opisani sistem reducira veliko število podatkov na nekaj reprezentativnih vrednosti). Torej ne moremo govoriti o statistiki drugače, kot o abstrakciji. O sistemih lahko (opazovalci) rečemo, da jih poznamo, kadar poznamo njihove reakcije na vhodne dražljaje (-> prenosno funkcijo).

Pri kompleksnih (-> avtopoetskih) sistemih tak način odpove. Z drugimi besedami: to so imanentno nedoumljivi (-> nepredvidljivi, nelagoritmični) sistemi. Rezultat je vedno le abstrahirana posledica (-> slika, podoba, abstrakcija) notranjih procesov. Notranji procesi so lahko izjemno dinamični (-> iskanje motivacije, racionalizacije) - vse z namenom upravičiti (še tako preprosto) odločitev. Ali je potem sploh še smiselno dajati težo odločitvam? Fokus opazovanja prenesemo na notranje procese: na asociativno hipno sestavljanje (povezovanje) vedno novih algoritmičnih (-> procesnih, spoznavnih) struktur, vrsti (-> zaporedju) posledičnih odločitev in - zgolj podobično: identiteti takega sistema. Identiteta obstaja le kot opisna (-> poetična) lastnost sistema. Seveda: abstrakcija ... (Borut Savski)