Z objavo DIVINIH novic opozarjamo na javne predstavitve, razstave, projekcije, publikacije pri nas in na mednarodnih prizoriščih, pri katerih sodeluje Postaja DIVA in video umetnice in umetniki, ki so svoja dela vključili v naš arhiv. Predstavljamo tudi tiste dogodke, ki jih organizira Postaja DIVA (SCCA-Ljubljana), da bi razširjali poznavanje video umetnosti v lokalnem in mednarodnem prostoru.
Postaja DIVA je skupaj z video umetnico Ano Čigon obeležila Svetovni dan avdiovizualne dediščine. Ana Čigon je uporabila naš arhiv kot igralni in dogajalni prostor za performans in kot raziskovalno digitalno platformo za »vnovično rabo / re-use«. Ana je postala pripovedovalka zgodb iz arhiva. Svojo pripoved je gradila dlje časa; arhiv je raziskovala v Projektni sobi SCCA in doma na spletu, se navduševala nad deli, ki se povezujejo z njeno umetniško prakso, in spraševala, kaj skupnega ima z deli, ki jih je videla prvič. Ko smo se obiskovalci zbrali prav na dan AV dediščine, smo se prepustili zapeljati njenemu izboru in dialogu med razstavljenimi video deli. V izbor je poleg svojih del (One More Kick, 2009; Odkritje onstran prosojnosti, 2009; OHOHO, 2015; BradAna, 2012; Ljubljana mesto žensk, 2013 (soavtorice Leja Jurišić, Teja Reba, Barbara Kapelj Osredkar); Trailer: Remembering the Others, 2015) vključila še dela Vesne Bukovec (I Love Myself for Who I am, 2010; Important News, 2003), Dube Sambolec (Shadowless B, 2000; Tour de Place, 2001), Tomaža Furlana (Wear III, 2005), Damijana Kracine (Žeblji, 1995), Martine Bastarda (TV dražba, 2003; Umetniški projekt, 2006), Andreje Džakušič (Taktike preživetja, 2011), Milene Kosec (Marička B. Pomagaj ante portas, 2009), Marije Mojce Pungerčar (Portable home, 1996), Noemi Veberič Levovnik (Kiss boucle narcisse, 2010) in Saša Podgorška & Igorja Zupeta (Ceci n'est pas Paris, 1991). Ana je v prostor krožno razporedila enajst starih katodnih televizij (učineke starega in arhivskega je bil očiten). Postala je pripovedovalka, ki je bila hkrati znotraj in zunaj pripovedi. Ko nas je z akcijo usmerila proti svojemu videu One More Kick, v katerem skuša pobegniti iz ekrana, in videu Tomaža Furlana Wear III, kjer se umetnik bori s primitivnimi mašinami, je zavzela pozicijo pripovedovalke od zunaj. Kot da bi spraševala: »Ste opazili, da sta oba videa bolj podobna, kot mislite?« Potem je vstopila v pripoved in se začela zaletavati v steno, na katero je prej napisala besedo »happiness«. In nas spomnila še na video Vesne Bukovec I Love Myself for Who I am, kjer sta sreča in zadovoljstvo postala osebni diktat. Pripovedna strategija je potem sledila dialogu video del in stalnemu prehajanju med zunanjo in notranjo Ano kot pripovedovalko. Zgodbe iz arhiva so bile glasne, ko je Ana zabijala žeblje (Kracina, Žeblji), voajerske – bolje zalezovalske –, ko je z zavezanimi očmi in daljnogledom preiskovala prostor (Sambolec, Shadowless B), potrošniške, ko je prodajala video dela (Bastarda, TV dražba), mobilne (Pungerčar, Portable home), privržene kultu telesa in lepoti, ko si je Ana odrezala pramen las (Čigon, BradAna) in se pretirano naličila (Veberič Levovnik, Kiss boucle narcisse). Predvsem pa so bile družbeno angažirane, ko je na tla izpisovala slogane o preživetju in naši narodni zavednosti, da je tukaj mesto Ljubljana (Podgoršek & Zupe, Ceci n'est pas Paris). In prav ti napisi na tleh in steni bodo ostali v Projektni sobi SCCA, kjer je tudi fizični arhiv, za nedoločen čas. Dokler jih čas sam ne izbriše. Zgodbe iz arhiva lahko sižejsko pregnetemo v enostavno fabulo: umetnica je dlje časa raziskovala fizični in video arhiv Postaja DIVA. Intimno razsikavo je predstavila z izborom devetnajstih video del, ki jih je na dogodku z gestami in akcijami uprizorila. Če pa se na dogodek ozremo z več kamerami, potem so zgodbe iz arhiva tisto, kar pred nas postavlja različne načine vstopanja in izstopanja v arhiv; osebno in družbeno identifikacijo z arhivskim gradivom (fokalizacijo ali point of view); sekvenčnost in časovnost (time-based-art), kronološke anahronizme (pogled nazaj in naprej), pripovedne drže odbiranja in razbiranja arhivskega gradiva (humorno, kritično, ironično ...). Ana je iz enostavne fabule o arhivu ustvarila številne zgodbe. Vsak naj si izbere sebi najbližjo – tudi tako, da arhiv na spletu ali v projektni sobi kdaj sam obišče. Dušan Dovč
Barbara Borčić je predstavila Postajo DIVA okviru izmenjalnega projekta Celostno kuriranje v Manili (Filipini), Ricky Orellana pa filipinski avdiovizualni arhiv Mowelfund. Sledili sta projekciji del iz obeh arhivov: program Postaja DIVA predstavlja in program kratkometražnih filmov iz Mowelfunda. Dogodek je bil del simpozija Curating-In-Context v organizaciji Planting Rice in je potekal z naslovom Problematiziranje eksperimentalnih in arhivarskih filmskih in video praks (Blackbox, De La Salle College of Saint Benilde, Manila, 5. avgust 2015). To je bilo prvo srečanje z video umetnostjo iz Slovenije za tamkajšnje občinstvo in hkrati naše s filipinskimi filmi.
Barbara Borčić je predstavila Postajo DIVA na Forumu direktorjev in kustosov iz držav CEE (8.–10. 6. 2015), ki je potekal v okviru prvega ekonomskega in trgovskega srečanja 1st China – CEE Countries Investment and Trade Exchange.
To je bilo njihovo prvo srečanje z video umetnostjo iz Slovenije.
Predstavitev Postaje DIVA (28. 6. 2015) v prostoru sodobne in medijske umetnosti Siva) (zona v Korčuli je potekala v okviru razstave Tekma s časom 2. Performans in video v vzvratnem ogledalu (15. 06.–07. 07. 2015), za katero je kustosinja Barbara Borčić iz arhiva Postaja DIVA izbrala dela osmih umetnic in umetnikov.
9. maja 1979 je RTV Ljubljana v okviru eksperimentalnega programa pozno zvečer predvajala umetniški video Mihe Vipotnika z naslovom Videogram 4, ga napovedala kot »nadvse redek televizijski dogodek, če ne celo novo doživetje«, in hkrati opozorila gledalce, »da so vse motnje in nenavadnosti v sliki in tonu del programa in naj zato nikar ne poskušajo popravljati slike na svojih televizijskih sprejemnikih«.
27. april praznujemo kot Dan boja proti okupatorju in sprašujejo nas, ali imamo takrat kakšen ritual. Morda bi lahko bil to kolesarski izlet po sprehajalni Poti spominov in tovarištva, kakršne sta ob nedeljah pred leti organizirala Tanja Lažetić in Dejan Habicht. Seveda sta te poti okoli žice okupirane Ljubljane skrbno dokumentirala v videu No Remembrance No Comradeship.
Temu pomembnemu lokalnemu prazniku sledi mednarodni praznik in temu posvečen video Živel 1. maj - Praznik dela - enominutni razmislek Marka A. Kovačiča in "velika utopija".
Stoto obletnico rušilnega potresa v Ljubljani leta 1895 je obeležila tudi razstava Urbanaria Sorosovega centra za sodobno umetnost (SCCA-Ljubljana). 14. aprila 1995 je projekt Metoda Vidica Podprto mesto stresel kulturne strani petih slovenskih dnevnih časopisov. Vsebino strani je prekril odtis podpornikov, ki so obvarovali ljubljanske zgradbe pred rušenjem. Danes, ko je časopisov manj in so kulturne strani skromnejše, bi prišla prav kakšna druga oblika obeležitve. Postaja Diva pa v svojem arhivu hrani vseh pet časopisnih strani in ohranja zgodovinski spomin tudi na časopisnem papirju.
Življenski krog Srečka Kosovela v video eseju Ane Nuše Dragan "ves svet je moder in zelen, ves svet je v modrino potopljen..."
DIVA predlaga veliko plesa ... Takole pa pleše Sašo Vrabič, oblečen kot Božiček, hkrati pa spremlja reakcije sostanovalcev na svoje glasno plesanje v sobi: Santa.
Miha Vipotnik - France Prešeren: Gazele (00:24:44)
Produkcija: RTV Slovenija, 2000
Gibljiva poetika narave je zvočno obdana s Sedmimi orkestralnimi pesnitvami Lucijana Marije Škerjanca in s sedmimi gazelami pesnika Franceta Prešerna.
