Z objavo DIVINIH novic opozarjamo na javne predstavitve, razstave, projekcije, publikacije pri nas in na mednarodnih prizoriščih, pri katerih sodeluje Postaja DIVA in video umetnice in umetniki, ki so svoja dela vključili v naš arhiv. Predstavljamo tudi tiste dogodke, ki jih organizira Postaja DIVA (SCCA-Ljubljana), da bi razširjali poznavanje video umetnosti v lokalnem in mednarodnem prostoru.
Ob razstavi Učinek bližine v Galeriji Vžigalica na DIVI objavljamo tudi intervjuje z razstavljajočimi umetniki in umetnicami, ki jih je o konkretnih videodelih z razstave naredila kuratorka Nika Grabar. Doslej sta to: Neven Korda o videu Discipline and Marko Peljhan o videu Park kulture. Marsikaj nam pojasnijo in dela postavijo v širši kontekst razmišljanj in postopkov.
Na DIVI jih najdete pod VIRI >INTERVJU.
Ko v arhivu DIVA vtipkamo ključne besede, povezane s knjigo, po številu zadetkov (video del) poezija močno vodi. Nekaj smo jih izbrali mi in odločitev ni bila lahka. Ob Svetovnem dnevu knjige (22. ali 23. april) vas vabimo tudi k samostojnemu brskanju po tem edinstvenem spletnem arhivu, ki bo kmalu predstavljen na simpoziju v Bibliotheque Nacionale v Parizu. Morda boste odkrili, kako sta povezani likovna umetnost in literatura, kako se križata in v kakšnih razmerjih sobivata.
Kako predstaviti video dela v fizičnem prostoru galerije, da bi razstava hkrati sledila kuratorskemu konceptu razmerja med prostorom in videom in izbranim video delom dala primeren prostor, ki bi vsebino tudi nagovarjal? To nam konceptualno domišljeno in sledeč narativu "Podoba tranzicije v video delih ali kako je razpadal prostor" prikaže postavitev razstave Učinek bližine kustosinje Nike Grabar, ki vodi obiskovalce skozi šest različnih prostorskih postavitev, ki si sledijo od projekcij v prostoru (Discipline, Vrtoglavi ptič), do postavitev, ki video postavljajo v razmerje do prostorskega objekta ter s tem do telesa (Path of Crazy Wisdom, Park kulture, Construct, Hitro/počasi).
Podoba tranzicije v video delih ali kako je razpadal prostor.
Postaja DIVA ponovno gostuje v Galeriji Vžigalica (Muzej in galerije mesta Ljubljane). Naša sodelavka in kustosinja Nika Grabar z razstavo Učinek bližine (15. marec–8. maj 2016) preizprašuje pomen prostora v video delih Zemire Alajbegović, Nevena Korde/Borghesie, Marka Peljhana, Saše Podgorška in Iztoka Kovača, Nataše Prosenc Stearns in Mihe Vipotnika.
Takoj po novoletnih praznikih je SCCA-Ljubljana v sodelovanju s Slovensko kinoteko pripravil dva dogodka z naslovom Med filmom in videom (avtorice Barbare Borčić), ki sta bila vključena v kinotekino serijo Kino-integral (5. in 7. januar 2016). V dveh večerih smo predvajali dela Marka A. Kovačiča in Davorina Marca te Jasne Hribernik in Nataše Prosenc Stearns (prenekatera so tudi v arhivu Postaje DIVA). Na pogovoru z umetniki in umetnico pa smo tematizirali razmerje med kratkim filmom in video umetnostjo ter njuno reprezentacijsko polje nekoč in danes.
Prvi večer smo videli 35mm kopijo Marcovega super8mm filma Paura in citta' (1181 dni pozneje ali vonj po podganah) iz leta 1984. Žal smo morali zaradi nezanesljivega projektorja Kovačičev super8mm film Casus belli iz leta 1983 predvajati kot digitalno kopijo, ga je pa spremljala glasba, ki jo je na elektronski inštrument Malevičeve strune avtor izvedel v živo. Odvrtela sta se še VHS video Casus belli na DVD (1983) in Marcova digitalna slika ( iz leta 2014.
Na pogovoru o razmerju med kratkim filmom in video umetnostjo, ki sva ga vodili Barbara Borčić (SCCA-Ljubljana) in Varja Močnik (Slovenska kinoteka), so sodelovali Jasna Hribernik, Miha Knific, Marko A. Kovačič, Davorin Marc in Miha Vipotnik. Govorili smo o preteklih izkušnjah in odločitvah ter se spraševali, koliko je v času hibridnih umetniških praks razmejevanje med filmom in videom danes še smiselno. Ali lahko v času t.i. postmedijske umetnosti, gibljive slike in digitalne podobe še govorimo o medijskih specifikah in razlikovalnih potezah teh dveh izraznih sredstev in kje jih lahko iščemo. Ugotavljali smo, da pravzaprav ne, saj sta se prav v izogib natančni opredelitvi v zadnjih letih uveljavila izraza gibljiva slika in projekcijska umetnost. Gotovo ne na ravni nosilca, ki je digitalen in postaja vedno manj otipljiv in vedno bolj nestabilen. Tudi ne na ravni rabe tehnologije in postprodukcijskih možnosti montaže slike in zvoka in vpeljevanja elektronskih efektov. Morda obstaja razlika na ravni naracije in eksperimenta ter prezentacijskih formatov, kot video instalacije na razstavah ali film za predvajanje v diegetskem svetu kina. Sogovorniki so se strinjali, da prav prostori in konteksti, v katerih je delo prikazano, še najbolj določajo ali gre za video ali film. Npr. galerija za video in kinodvorana za film, čeprav se tudi te meje že prestopajo in so dela lahko prikazana kjerkoli, hkrati tudi na televiziji in internetu ali na zunanjih prizoriščih.
Drugi večer smo predvajali digitalna video/filmska dela: dva najnovejša umetniška dokumentarca Jasne Hribernik. Vitanje v vesolju: Sunita o astronavtki Suniti Williams, ki smo jo spremljali na prizorišču KSEVT v Vitanju, Zvezdnega mesta v Moskvi in na vesoljskih poletih. Kratek in hudomušen film Dolce vita pa je prikazal večerno dogajanje na atletski stezi v brooklynskem parku McCarren, kjer se sprehajajo, tečejo, telovadijo, jejo in se pogovarjajo newyorčani vseh starosti in postav. Sledilo je pet kratkih »haiku videov« iz leta 2015, ki jih Nataša Prosenc Stearns posname nenačrtno na licu mesta, ob dogodkih v bližnji okolici, ob lastnem vsakdanu ali delu ter jih naknadno zmontira: Rdeča preproga, Metuzalem in leseno nebo, Reposition, Almost There, Marianne in vodna tančica.
Občinstvo je bilo številno, medijski odziv pa že doslej odličen, čakamo pa še kakšno analizo prikazanih del ali dogodkov. več
Na zimski solsticij (21. december 2015), na najdaljšo noč v letu, se je SCCA-Ljubljana z izborom video del iz arhiva Postaja DIVA z naslovom Z vsako minuto več časa pridružil pobudi, ki podpira in promovira kratke filme. Ob tej priložnosti se je v Slovenski kinoteki in Kinu Udarnik na Noči kratkih filmov v več programskih sklopih do poznih ur odvrtelo vrtoglavo število filmov kratkega formata, tokrat pa tudi 17 video del, ki jih je izbral Miha Kelemina.
Razstava v Galeriji Vžigalica (1. 12. 2015–10. 1. 2016) je umetnicama ponudila priložnost za procesualno zastavljen dialog, ki se je stekel v dve video instalaciji, predstavljeni vsaka v svojem krilu galerije: Jasna Hribernik: (Post)produkcija in Nataša Prosenc Stearns: Nočni izvir, Vodnjak želja. V vmesnem prostoru pa so razstavljena video dela, ki iščejo nove narativne strategije – migrating frame.
Postaja DIVA (Barbara Borčić, SCCA-Ljubljana) je sodelovala na predstavitvi portala Kulturnik.si v Pritličju (Ljubljana, 24. 11. 2015). Na projekciji se je Kulturnik ustavil na spletnem arhivu DIVA kot primeru zgodbe o uspehu. Bravo!
Kulturnik je spletni portal, namenjen lažji in kvalitetnejši orientaciji po kulturi in umetnosti. Na enem mestu lahko hitro in enostavno pokukate v sicer težje dostopno digitalizirano bogastvo slovenskih knjižnic, arhivov, muzejev in ste na tekočem z aktualno kulturno produkcijo ter pestrim dogajanjem po Sloveniji. Kulturnik zajema iz več kot 2.000 virov, med njimi tudi z našega arhiva vse novice in nove pridobitve, tako da so tudi uporabniki Kulturnika "na tekočem" z dogajanjem na Postaji DIVA.
Postaja DIVA sodeluje na mednarodnem simpoziju v Zagrebu, ki preizprašuje pozicijo filma v muzeoloških praksah. Prvi dan simpozija, v sekciji z naslovom Izzivi na presečišču analognega sveta in nove digitalne paradigme. Zaščita filmske/video dediščine, je Barbara Borčić (kustosinja in vodja video programov na SCCA-Ljubljana) predstavila postopke hranjenja, zgodovinjenja in delovanja video arhiva Postja DIVA, ki ga v zadnjih letih razširjamo tudi na področje medijske umetnosti.
Tvorjenje fizičnih in virtualnih, analognih in digitalnih arhivov omogoča refleksijo sodobne umetniške produkcije – in prav zaradi tega je UNESCO 27. oktober razglasil za Svetovni dan avdiovizualne dediščine.
