Novice

Z objavo DIVINIH novic opozarjamo na javne predstavitve, razstave, projekcije, publikacije pri nas in na mednarodnih prizoriščih, pri katerih sodeluje Postaja DIVA in video umetnice in umetniki, ki so svoja dela vključili v naš arhiv. Predstavljamo tudi tiste dogodke, ki jih organizira Postaja DIVA (SCCA-Ljubljana), da bi razširjali poznavanje video umetnosti v lokalnem in mednarodnem prostoru.

 

Drugo izmed treh predavanj v okviru Soočanj s sodobno vizualno umetnostjo, ki se bodo zvrstila v prvi polovici leta 2014 in so plod sodelovanja med SCCA-Ljubljana in Mestno galerijo Nova Gorica, se osredotoča na projekcijo kot medij in kot gradnik prostorske izkušnje v sodobni umetnosti z naslovom Neskončna ravnina: Razsežnost video prostora in umetnost projiciranja.

Prvo izmed treh predavanj v okviru Soočanj s sodobno vizualno umetnostjo, ki se bodo zvrstila v prvi polovici leta 2014 in so plod sodelovanja med SCCA-Ljubljana in Mestno galerijo Nova Gorica, bo posvečeno umetniški produkciji, za katero je bistveno razmerje s televizijo v vsej svoji raznolikosti in mnogoterosti z naslovom Kaj vse je televizija in kaj z njo lahko počne umetnik?.

Video program z naslovom Zasebljenje plesa, ki ga je pripravila Ida Hiršenfelder v okviru serije Videospotting, je vključen v program festivala TransDance 13, ki poteka v organizaciji centra HaRaKa v novem razstavnem prostoru ODA v središču Kaira od 21. do 30. oktobra 2013. (Na sliki: Neven Korda, Odmevi, 2009)

Innocence DisolvedInnocence DisolvedInnocence Disolved

Razstava, projekcija in pogovor o video in filmski produkciji zadnjih pet let. Leta 2006 je z naslovom Ameriške zgodbe postavila razstavo in predstavila svoja video dela in instalacije. Od takrat je naredila tudi že nekaj celovečernih filmov in bila pobudnica omnibusa Sokratova smrt, v katerem je sodelovalo 23 mednarodnih filmskih in video avtorjev.

Dela na razstavi S črto čez črko vzpostavljajo drugačne pristope k podobi in črki – tudi zato, da se v današnjem času tehnokratske rabe jezika spodbuja kritično "branje" likovnega ter "gledanje" literarnega in pripovednega.  V sredo, 25. septembra 2013, je po vodstvu po razstavi kustosinje IdeHiršenfelder umetnik Dejan Habicht izvedel predavateljski performans 12 dolgočasnih pesmi.

Napetosti med jezikovnim in slikovnim omogočajo eksperimentiranje z literarnim in likovnim umetniškim izrazom. Dela na razstavi različnih žanrov (ilustracija, risba, stenska slika, tipografija, video, animacija, instalacija, elektronska knjiga, spletna umetnost) vzpostavljajo drugačne pristope k podobi in črki – tudi zato, da se v današnjem času tehnokratske rabe jezika spodbuja kritično »branje« likovnega ter »gledanje« literarnega in pripovednega. Na razstavi so predstavljena tudi nekatera video dela iz Postaje DIVA.


Video program Povratna zanka je namenjen predstavitvi tistega segmenta video arhiva, ki je izjemnega pomena za razumevanje video umetnosti in njenega družbenega učinka, čeprav ostaja skoraj povsem neopažen. To je tisti del video arhiva Postaja DIVA, ki ima majhen predstavitveni potencial, a velik produkcijski raziskovalno-medijski učinek. To so dela, v katerih se umetnice in umetniki ukvarjajo z eksperimentalno rabo video jezika, ki pa se stežka vklapljajo v ustaljene načine predstavljanja video del v galerijah in na festivalih.

Pred kratkim je pri Založbi ZRC Slovenske akademije znanosti in umetnosti izšel Slovar novejšega besedja slovenskega jezika. Slovar sta uredila Aleksandra Bizjak Končar in Marko Snoj. Na spletni strani SAZU je zapisano, da »Slovar novejšega besedja slovenskega jezika predstavlja osnovno novejše leksikalno dopolnilo Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Zajema 6399 novejših besed in besednih zvez, ki so se v slovenščini pojavile ali uveljavile po letu 1991, ob tem pa tudi novejše pomene že normiranega besedja.« Slovar smo prelistali tudi mi in v njem poiskali gesla, ki so povezana z videoumetnostjo in arhiviranjem.

Postaja DIVA, spletna stranSo Young (Neven Korda, Zemira Alajbegović)Neven Korda, Bodočniki

8. 6. 2013, ob 17. uri; Salon Muzeja sodobne umetnosti, Pariska ul. 12, Beograd; V beograjskem Salonu Muzeja sodobne umetnosti se 7. junija odpira razstava Video, televizija, anticipacija, ki jo kurirata Branka Benčić in Aleksandra Sekulić. Z razstavo, ki bo na ogled do 14. julija, in spremljevalnim programom projekcij, predstavitev in pogovorov želijo v beograjskem Salonu MSU kontekstualizirati zgodovino video prakse, ki je na svojevrsten način povezovala nekdanje jugoslovanske republike in takratni umetnosti in alternativi nudila ustvarjalni prostor za emancipirano in kritično delovanje do politike in družbe tistega časa.


V knjižnici SCCA med drugim zbiramo študijski material, ki je osredotočen na teoretsko in praktično obravnavo video medija, pa tudi novih medijev in filma. Knjižnica je od maja letos bogatejša za izbor desetih publikacij, ki nam jih je podarila Slovenska kinoteka.

Zdenko Vrdlovec: Zgodovina filma na Slovenskem 1896–2011

Paolo Cherchi Usai Smrt filma: Zgodovina, kulturni spomin in digitalni mračni vek je kritični esej, zasnovan kot serija opažanj, teoretičnih izpeljav in izbranih fotografskih virov, ki združujejo vednost dolgoletnega arhivista ter zgodovinarja s filozofskim premislekom o ontologiji same filmske podobe, njeni obstojnosti, preteklosti in možni prihodnosti v dobi digitalne reprodukcije. Kljub provokativnemu naslovu ne gre za nostalgično objokovanje »usode« filmskega traku ali analognih nosilcev, temveč prej za ugotovitev, da je fizično »propadanje« in izginjanje filmskih del neizogiben, a hkrati konstitutiven del zgodovine samega medija. Delo, ki ga zaznamuje zdrav odmerek kulturnega pesimizma glede prihodnosti našega razmerja z materialnimi viri preteklosti in sedanjosti, a tudi utopična vizija bolj poglobljenega in večznačnega odnosa do preobilice (filmskih) podob, ki nas obkrožajo.

Fredric Jameson:  Filmska kartiranja

Filmska kartiranja združujejo doslej še neprevedene, a klasične študije o filmu ter množični kulturi iz bogatega teoretskega in esejističnega arzenala Fredrica Jamesona, slovitega ameriškega literarnega komparativista in kritičnega teoretika kulture. Pričujoči eseji predstavljajo enega redkih sodobnih primerov marksistične kritike filma, tradicije, ki si je film prizadevala osvojiti kot pomemben problem za kritiko ideologije, zgodovinsko analizo in politični boj. Segajo od konca sedemdesetih let do sredine preteklega desetletja in se vidno posvečajo spremembam v določilih filmskega realizma, specifičnim narativnim oblikam, ki zaznamujejo postmoderno dobo, ter tudi prizadevanjem, da bi začrtali nove oblike dojemanja globalnega in perifernega v okviru svetovnega sistema. Prek enciklopedične analize, ki obsega tako dela dominantnega, hollywoodskega načina filmske produkcije, kot tista, ki prihajajo z "obrobij", in ki vključuje tako književnost kot plastične umetnosti, tako vprašanja množične kulture kot političnih procesov, nam Jamesonova filmska kartiranja omogočajo razumeti vlogo filmske umetnosti v zgodovinskem trenutku globalnega kapitalizma.

Zdenko Vrdlovec (ur.)  40 UDARCEV: slovenska filmska publicistika o slovenskem in jugoslovanskem filmu v obdobju 1949–1988

besedila: Vasja Bibič, Matej Bor, Andrej Drapal, D. Duškovič, Aleš Erjavec, Silvan Furlan, Niko Grafenauer, Andrej Inkret, Bojan Kavčič, Taras Kermauner, Jože Kloboves, Vladimir Koch, Peter Kolšek, Viktor Konjar, Janko Kos, France Kosmač, Lado Kralj, Vladimir Kralj, Bogdan Lešnik, Vladimir Memon, Miloš Mikeln, Jure Mikuž, Peter Milovanović Jarh, Stojan Pelko, Dušan Pirjevec, Denis Poniž, Vasko Pregelj, Jože Pučnik, Marjan Rožanc, Franček Rudolf, Dimitrij Rupel, Goran Schmidt, Brane Šömen, Marcel Štefančič, jr., Darko Štrajn, Rapa Šuklje, Janko Traven, Toni Tršar, Zdenko Vrdlovec, Miha Zadnikar, Vitomil Zupan  SGFM, Ljubljana 1988  24x16 cm, 401 strani, čb fotografije, broširano  ISBN 961-6417-26-6 / EAN 9-789616-417266 

Že bežen pogled na to knjigo nas osupne. V njej so namreč zbrana imena več generacij, ki predstavljajo nekdanjo in današnjo intelektualno elito z najrazličnejših področij – od književnosti, prek družbenopolitične sfere, pa vse do filmske misli. To delo pa je posebno tudi zato, ker se zdi, da so avtorji svojo temo, to je slovenski in takratni jugoslovanski film, obdelali do potankosti, skoraj iz vseh možnih vidikov in skoraj v vseh njenih pojavnih oblikah: analizirali so jo "skozi očala" zgodovine, ekonomije, ideologije in seveda filmologije, se spraševali o razmerju filma do literature, erotike, vojn in družbe, izpostavljali filmske probleme igre, scenaristike, montaže in žanra, analizirali tematsko raznolikost filmov, ki sega od "klasične" dvojice erosa in tanatosa vse do "ideoloških" tem svobode, represije in družbene krize, ter, ne nazadnje, svojo refleksijo usmerili tudi k posameznim režiserjem in naslovom. Vsekakor je to delo, ki s svojo širino in raznolikostjo lahko zadovolji najrazličnejše bralce.

Robert Bresson:  ZAPISKI O KINEMATOGRAFU

uvod in prevod: Filip Robar-Dorin  Slovenska kinoteka, Ljubljana 1997  21x15 cm, 54 strani, broširano  ISBN 961-90339-4-9 / EAN 9-789619-033944 

Delovni zapiski enega največjih svetovnih režiserjev, avtorja, ki je s svojimi nekonvencionalnimi pogledi na filmsko ustvarjanje tako očaral francoske novovalovce, da so ga proglasili za enega svojih duhovnih očetov. V tej čudoviti knjigi, na pol poti med študijo in poezijo, v tem zborniku lapidarnih aforizmov in refleksij, spregovori o kinematografu, ki piše s slikami in zvoki ter tako ustvarja vizualno-avditivni tekst o modelih – ki pri Bressonu nadomeščajo igralce – ter mimični funkciji njihovega obraza in telesa. Delo je privlačno in vznemirljivo tako za največje poznavalce sedme umetnosti kot tudi za slehernika v iskanju lepote.

Stojan Pelko (ur.)  VRZELI FILMA IN ARHITEKTURE

besedila: Jean Baudrillard, Philippe Dubois, Peter Eisenman, Fredric Jameson, Abbas Kiarostami, Rem Koolhaas, Jean Nouvel, Denise Scott Brown, Robert Venturi, Paul Virilio, Wim Wenders  prevod: Borut Cajnko, Denis Debevec, Severina Dravinec, Irena Ostrouška, Stojan Pelko, Marko Studen, Anuša Trunkelj  Slovenska kinoteka, Ljubljana 2001  21x15 cm, 156 strani, broširano  ISBN 961-90710-9-3 / EAN 9-789-619-071090 

Zbornik, v katerem so združili moči režiserji, arhitekti in teoretiki ter se s tako obogatenim kategorialnim aparatom lotili razmišljanj o stikih, dotikih, presekih, bližini, zgrešenih pogledih ter skupnih sprehodih arhitekture in filma. Urednik Stojan Pelko je vanj uvrstil avtorje, ki predstavljajo raznovrsten, po svoje skoraj osupljiv izbor. Kot pravi, se je povsem zavestno odločil zanj, saj meni, da so se avtorji ujeli (vsaj) v eni točki, in sicer v pripisovanju pomena praznini, pa četudi jo vsak imenuje drugače: nič, tema, luknja, tišina, drobec odsotnosti pomena, vrzel ... Pelkov cilj je bil zasnovati delo, ki bo na svojih straneh razprlo vrzeli, prostor, kjer bi se kot v temi kina spletal proces, ki je po svoji moči mentalnih konstrukcij na las podoben arhitekturnemu snovanju prostora – prostora videnja in prostora védenja.

Serge Daney:  FILMSKI SPISI

Izbor tekstov in predgovor: Zdenko Vrdlovec  prevod: Elida Hamzić, Anja Kosjek, Irena Ostrouška, Jerneja Žuran  Slovenska kinoteka, Ljubljana 2001  21x15 cm, 162 strani, čb fotografije, kazala (imena, izvirni in slovenski naslovi filmov), broširano  ISBN 961-90710-8-5 / EAN 9-789619-071083

Izbor najbolj reprezentativnih besedil "najpredrznejšega in najbolj navdahnjenega filmskega kritika", katerega vpliv bi lahko primerjali s tistim, ki sta ga imela Roland Barthes in André Bazin, morda najpomembnejši figuri v razvoju filmske misli. Ko je pisal za revijo Cahiers du cinéma, je v svojih člankih "utelesil" različne usmeritve te revije; lahko bi celo rekli, da je Daneyjev okus narekoval njeno uredniško politiko. Ko je prevzel vlogo kritika dnevnika Libération, se je v prvi vrsti posvetil vprašanju, kaj se zgodi s filmom (in našim življenjem), ko ga osvoji televizija. Prav v razmerju do slednje pa je bil Daney tudi neke vrste avantgardist, prvi veliki filmski kritik, ki je bil zmožen izvesti radikalen preobrat, da bi tako lahko sledil in nepristransko ocenjeval novonastajajoči svet avdiovizualnega – svet videospotov, televizije in multimedijskega spektakla. Priporočljivo branje za vsakega pravega cinefila.

Dominique Villain:  MONTAŽA

Prevod: Maja Meh  Slovenska kinoteka, Ljubljana 2000  21x15 cm, 146 strani, čb fotografije, kazalo (slovenski naslovi filmov), broširano  ISBN 961-90710-3-4 / EAN 9-789619-071038 

Čeprav se nam danes zdi skoraj nepredstavljivo, da film ne bi šel skozi fazo montaže, pa ni bilo vedno tako. Sto let filma namreč še ne pomeni tudi sto let montaže! Ali torej vemo, kdaj in kako se je montaža pravzaprav začela – po naključju ali iz nuje? In montažerji – so kdaj igrali še kakšno drugo vlogo poleg te, da so bili "profesionalci v svojem poklicu", zaskrbljeni nad lastno močjo? Ali tudi oni na montažni mizi improvizirajo, izumljajo? In zakaj med cineasti najdemo tako take, ki montažo obožujejo, kakor tudi take, ki jo sovražijo? Kako to, da pri enem najbolj natančnih opravil v procesu izdelave filma prihaja do tako silovitih čustev? Dominique Villain nam iz različnih zornih kotov razkriva, kaj se dogaja v poltemi montažne sobe, ter z zgodovinskim pregledom razvoja montaže skuša odgovoriti na vprašanje, kaj je dobra montaža.

Melita Zajc (ur.)  AVDIO-VIZUALNI MEDIJI IN IDENTITETE

Besedila: Marie-Luise Angerer, Raymond Bellour, Jean-Paul Dollé, Thomas Elsaesser, Silvan Furlan, Félix Guattari, Rastko Močnik, Stojan Pelko, Constance Penley, Majda Širca, Marcel Štefančič, jr., Darko Štrajn, Hrvoje Turković, Paul Virilio, Jože Vogrinc, Peter Weibel, Melita Zajc, Slavoj Žižek  prevod: Alenka Balon, Romina Bešič, Andrej Hiti-Ožinger, Stojan Pelko, Smiljana Poldrugovac, Mojca Rupar Korošec, Primož Vitez, Melita Zajc, Mihela Zupančič  Slovenska kinoteka, Ljubljana 1996  21x18 cm, 206 strani, čb fotografije, povzetki v angleščini, broširano  ISBN 961-90339-1-4 / EAN 9-789619-033913 

Jesenska filmska šola se je leta 1994 posvetila razmerju med mediji in identitetami na področju avdiovizualnega. Koncept šole je zastavila Melita Zajc, prodorna domača poznavalka televizije in filma, z njim pa v Ljubljano privabila nekaj najeminentnejših sodobnih teoretikov avdiovizualnih medijev. Osrednje teme so se priznani tuji in domači gostje lotili prek treh sklopov: v sklopu, poimenovanem tehno, so avtorji konceptualizirali problematiko identitet v kontekstu medijev in komunikacijskih tehnologij, televizijski sklop je odgovarjal na vprašanja o kredibilnosti televizijske podobe in družbenih vezeh, ki jih ta vzpostavlja, filmski pa je obravnaval probleme, ki segajo od identifikacijskih postopkov filmske podobe do njene identitete v razmerju do elektronske podobe.

Jože Dolmark TKANJE POGLEDOV, Zbirka Kinotečni zvezk

Tkanje pogledov prinaša izbor zapisov iz bogatega, štiri desetletja obsegajočega filmsko-publicističnega opusa Jožeta Dolmarka, enega najbolj vsestranskih in pretanjenih domačih filmskih piscev. V prispevkih, ki segajo od kritike in esejistike do teorije in polemike, se Dolmark posveča filmom, ki pripovedujejo s slikami, in piše pripovedi, ki jih naseljuje s strastno opisanimi podobami. Svojim bralcem in učencem pripoveduje predvsem o slikah: slikah iz življenja, iz kina, iz sveta.  Film je zgodba, stkana iz pogledov. Na platnu se oči in obrazi igralcev križajo in kličejo po pogledih gledalcev tam spodaj v temni spovednici, ki je v vsakem pravem spočetku vedno kinotečna dvorana. V stoletju kina je oko kamere spregalo vse možne modalnosti človekovega (v)pogleda: videti, opazovati, odkrivati, gledati od daleč, gledati na skrivaj, zajemati malenkosti. Homo videns je postal nekakšen emblem projekcije samega sebe prek nečesa vizualno močnejšega zunaj sebe, pričel je vaditi svoj lasten notranji pogled, da bi bil zmožen sprejemati prek teh filmskih in zunaj sebe stkanih slik skrivnosti prostorov in časov, skrivnosti duha.  S temi pogledi se hranita domišljija in razum. Nekdo ti pokloni neko mimetično kredibilno podobo sveta, neke vrste fantazmo, in tvoje je, da med sanjami in zavedanjem, med realnostjo in fikcijo izluščiš zgodbo, filmsko zaupanje. In nikoli več ne boš isti.

Igor Prassel: Filmografija slovenskega animiranega filma 1952–2012

Prevod v angleščino Maja Lovrenov  zbirka Slovenski film  Filmografija slovenskega animiranega filma 1952 – 2012 je prvi obširni oris zgodovine animiranega filma v Sloveniji.

Ob detajlnih filmografskih podatkih in bogatem slikovnem materialu, spremljajoči dvojezični tekst (slovenski in angleški jezik) ovrednoti evolucijo nastalih filmov po principu širše estetske in zgodovinske obravnave. Animirani film je filmska zvrst oživljanja/animiranja risb, lutk, kolažev, predmetov in drugih živih ali neživih stvari, posnetih v tehniki sličica za sličico s filmsko ali video kamero, (digitalnim) fotoaparatom ali narejenih s pomočjo računalnika ter z minimalno frekvenco sosledja gibanja dvanajstih sličic na sekundo. Glede na animacijsko tehniko, uporabljane materiale in postopke proizvodnje se animirani film loči na risani film, lutkovni film (ta se glede na uporabljene materiale loči na animacijo lutk, animacijo gline in animacijo plastelina), kolaž film(loči se na izrezanko in silhuetno animacijo), računalniško animacijo (2D in 3D) ter na animacijo drugih tehnik (risanje ali praskanje na filmski trak, risanje ali slikanje na steklo, risanje v pesek, pikselacijo, predmetno animacijo, animacijo fotografij idr.) in animacijo v kateri so različne tehnike med seboj pomešane. Slovenski animirani film, ki je bil v petdesetih letih deležen določenih institucionalnih razvojnih smernic, je danes na žalost prepuščen stihijskemu razvoju in samo trdna volja ter ljubezen do medija, ki so jo gojili posamezni avtorji, nam dopuščata pisati zgodovino tega edinstvenega medija. Za razliko od Zagreba, kjer se je v petdesetih letih pod okriljem Zagreb filma zbrala homogena skupina avtorjev animiranega filma, ki so začeli pisati moderno zgodovino svetovnega avtorskega animiranega filma, Ljubljana ni uspela postaviti produkcijskih pogojev, ki bi sledili razvoju animiranega filma v sosednji republiki. Na začetku petdesetih let je sicer kazalo, da se bo pod vplivom in vodstvom Saše Dobrile slovenska animirano filmska produkcija specializirala na področju lutkovnega animiranega filma, a ravno ko so začeli filmi, predvsem zaradi nepretrgane proizvodnje dosegati mednarodne estetske avtorske standarde, je zaradi neustreznega financiranja na začetku šestdesetih let institucionalna proizvodnja slovenskih lutkovnih animiranih filmov ugasnila. Od takrat naprej se je animirani film razvijal zlasti na osnovi zavzetosti posameznih ustvarjalcev. Zgodovina slovenskega animiranega filma je tako predvsem zgodovina, ki so jo v posameznih obdobjih pisali posamezni avtorji in ravno to hipotezo bo Filmografija slovenskega animiranega filma poskušala potrditi.

Zapri Prijavi se kot član
 
Uporabniško ime
Geslo
Remember me